HUDA POŠKODBA
TV voditeljica po nesreči še ni nared za kamere
Teve voditeljica Sabina Brečko Guček je mirno preživela praznike.
Odpri galerijo
Sabina Brečko Guček ne mara bučnih novoletnih zabav in pompa na ulicah. Foto: osebni arhiv
Voditeljice in novinarke TV Slovenija Sabine Brečko Guček zaradi dolgotrajne rehabilitacije po težki prometni nesreči ni na malih zaslonih. Čeprav si že močno želi nazaj pred kamere kulturnih oddaj, zaradi poškodbe in okrevanja ne more in ne sme prehitevati.
Koliko časa bo rehabilitacija še trajala, ne ve, upa pa, da se letos končno vrne na zaslone. Ker so pravkar minuli decembrski prazniki morda zadnji nedelovni, jih je preživela mirno, v krogu najbližjih. Na božični večer se tradicionalno zberejo pri njenih starših v domačem Zasavju, na silvestrovo pa uživa v intimni dvojini z možem, glasbenikom Andrejem Gučkom.
»Do novoletnih praznikov imam precej ambivalenten odnos. Po eni strani so mi ljubi, saj je to priložnost, da se malo ustavimo in prisluhnemo sebi ter si privoščimo več časa za najbližje, prinašajo nostalgičen vonj po otroštvu in pričakovanju. Po drugi strani pa so predvsem v zahodnem kapitalističnem svetu precej zlorabljeni v druge namene, predvsem za potrošnjo, služenje kapitalu in zunanjemu blišču, to pa nas vselej pušča osamljene in prazne namesto praznične. Menim, da bi prazniki morali biti namenjeni tišini, pogovarjanju, poslušanju, tako svojega notranjega sveta kot drugih. A žal se skorajda ne znamo več pogovarjati in poslušati,« je kritična Sabina, ki tudi pri darilih sledi motu manj je več in najbližje obdaruje le simbolično.
»Najbolj sem vesela daril, ki imajo simbolno vrednost, bodisi domačih orehov in krhljev pri starših bodisi ljubkih pozornosti moža, ki se jih ne da kupiti,« doda. Prav tako ni ljubiteljica bučnih novoletnih zabav in pompa na ulicah. »Vonj po kuhanem vinu in petardah mi prav nič ne prija, gneča in navidezna sreča tudi ne, zato me boste ob stojnicah res zelo težko srečali. Raje imam kakšen dober film, knjigo ali naravo,« pove.
In kako je z vrnitvijo pred kamere? Ima kaj treme? Jo je kaj strah? »Malo me je pa res. Ampak toliko, kolikor mi v zadnjih letih manjka delovnih izzivov, sem po drugi strani pridobila ogromno dragocenih življenjskih izkušenj, ki mi jih ne bi nikoli mogla dati nobena kamera. Kot pravi meni zelo ljubi Ivan Cankar: 'Kdor ni trpel do krvi, ostane otrok in ni videl življenja,'« odgovarja.
Sabina Brečko Guček ne mara bučnih novoletnih zabav in pompa na ulicah. Foto: osebni arhiv
Koliko časa bo rehabilitacija še trajala, ne ve, upa pa, da se letos končno vrne na zaslone. Ker so pravkar minuli decembrski prazniki morda zadnji nedelovni, jih je preživela mirno, v krogu najbližjih. Na božični večer se tradicionalno zberejo pri njenih starših v domačem Zasavju, na silvestrovo pa uživa v intimni dvojini z možem, glasbenikom Andrejem Gučkom.
»Do novoletnih praznikov imam precej ambivalenten odnos. Po eni strani so mi ljubi, saj je to priložnost, da se malo ustavimo in prisluhnemo sebi ter si privoščimo več časa za najbližje, prinašajo nostalgičen vonj po otroštvu in pričakovanju. Po drugi strani pa so predvsem v zahodnem kapitalističnem svetu precej zlorabljeni v druge namene, predvsem za potrošnjo, služenje kapitalu in zunanjemu blišču, to pa nas vselej pušča osamljene in prazne namesto praznične. Menim, da bi prazniki morali biti namenjeni tišini, pogovarjanju, poslušanju, tako svojega notranjega sveta kot drugih. A žal se skorajda ne znamo več pogovarjati in poslušati,« je kritična Sabina, ki tudi pri darilih sledi motu manj je več in najbližje obdaruje le simbolično.
Menim, da bi prazniki morali biti namenjeni tišini, pogovarjanju, poslušanju.
»Najbolj sem vesela daril, ki imajo simbolno vrednost, bodisi domačih orehov in krhljev pri starših bodisi ljubkih pozornosti moža, ki se jih ne da kupiti,« doda. Prav tako ni ljubiteljica bučnih novoletnih zabav in pompa na ulicah. »Vonj po kuhanem vinu in petardah mi prav nič ne prija, gneča in navidezna sreča tudi ne, zato me boste ob stojnicah res zelo težko srečali. Raje imam kakšen dober film, knjigo ali naravo,« pove.
In kako je z vrnitvijo pred kamere? Ima kaj treme? Jo je kaj strah? »Malo me je pa res. Ampak toliko, kolikor mi v zadnjih letih manjka delovnih izzivov, sem po drugi strani pridobila ogromno dragocenih življenjskih izkušenj, ki mi jih ne bi nikoli mogla dati nobena kamera. Kot pravi meni zelo ljubi Ivan Cankar: 'Kdor ni trpel do krvi, ostane otrok in ni videl življenja,'« odgovarja.
