Udeleženka Kmetije se še vedno z grenkobo spominja dogajanja
Maria Arko, udeleženka lanskega šova Kmetija, se še vedno z grenkobo spominja nekaterih trenutkov in sporov z ostalimi stanovalci, še najbolj pa jo žalosti dvojna igra produkcije.
»Kar se je pisalo o meni dobrega, je izbrisano, slabi trenutki in momenti nemoči iz Kmetije pa so skrbno shranjeni. Marsikaj bi imela povedati … Skratka, z dobrimi občutki sem zapuščala areno. To pa zato, ker sem bila kos nalogam in v končni fazi tudi podlim tekmovalcem. Občutila pa sem dvojno igro produkcije, vseeno pa sem pomislila, da se morda motim. Ko pa sem videla po televiziji, kaj so predvajali in kaj vse so brisali, mi je bilo vse jasno. Naj jok mi je šlo. In resnično me moti, da me tudi mediji opisujejo kot osebo, ki je ostali v Kmetiji niso sprejeli. Če je tako, potem o meni ne pišite nič, ker tega nisem zaslužila. Ne glede na to, ali je bil šov ali ne. Nedvomno je, da mi je tak lik namenila produkcija in ga izpostavila, 'šmrkovci' pa so pograbili. Vse skupaj mi deluje, kot da se podpira sovraštvo, podle igre in razne psihopate. Iz arene sem odšla s stoječimi ovacijami, a produkciji se ni zdelo omembe vredno. Pa naj še kdo reče, da se dobro z dobrim vrača«, je prizadeta Maria, ki šele zdaj vse dojema in meni, da tega ni zaslužila.
Pravi, da danes uživa močno podporo gledalcev in živi življenje, kot se 'šika'. Obrnila je nov list in zdaj uresničuje svoje sanje. »Življenje zajemam z veliko žlico. Uživam v bleščečih dogodkih in sledim sanjam. Nekoč oddaljene, danes tu, pred menoj, na mojem pragu. Dobrodošla in zaželena sem, kjer koli se pojavim. Ljudje me prepoznajo, ogovorijo, pogosto objamejo in mi stisnejo dlan. Radi se z menoj družijo, slikajo, me gostijo. Lahko bi rekla, da mi nič ne manjka.«
Slišali smo, da odhajate iz domačega okolja ...
»Svet je velik. Odhajam, življenje postavljam drugje. Zapuščam okolje, kjer sem več deset let poslovno delovala in pustila velik pečat mnogim krajanom, kolegom, znancem in na tisoče otrokom in njihovim staršem. Za njih sem vrsto let skrbela v eni izmed prvih zasebnih trgovin z lastno kolekcijo zvezkov in šolskih potrebščin in skoraj ni človeka, ki tu ne bi poznal Šolarčka. Sled je ostala tudi pri obrtnikih in podjetnikih, ki so poslovno rasti in uresničevali svoje sanje z mojimi logotipi, tiskovinami, idejami in mnogimi kreacijami. Ravno tako tudi pri starostnikih in družinah, ki so se znašli v stiski in sem jim tisti hip znala priskočiti na pomoč. Sicer nič posebnega, morda le to, da sem del sebe dala tja, kjer se mi je zdelo nujno potrebno. Za seboj puščam tudi več humanitarnih akcij po vsej Sloveniji in zunaj nje. Zdaj je čas, za uresničitev mojih sanj.«
Kakšen je vaš dan in vi z njim?
»Rada sem urejena ne glede na dan ali obveznost tistega dne. Le tako funkcioniram. Dan začnem dokaj zgoda,j s skodelico kave, občasno meditiram, kdaj pa kdaj tudi telovadim. Oblačim se mladostno in se ne oziram na svoja leta. Ta so le številke časa, ki smo ga preživeli. S tem ne mislim, da vržem nase vse, kar mi pride pod roko. Moja garderoba je skrbno izbrana in kupujem le, kar mi je resnično všeč in mi tudi pristoji. Imam svoj stil in tega se tudi držim. Ravno tako je s frizuro. Če ideja dozori, menjam, drugače ne. To sem jaz in to me dela popolno.«
Kakšni so vaši dnevi zunaj službe?
Moji dnevi so tudi zunaj službe dokaj delovni. Skoraj ne mirujem. Vedno si najdem delo. Večinoma postorim vse sama, kdaj pa kdaj potrebujem tudi tujo pomoč. Nobeno delo mi ni tuje. Delo enostavno obožujem. Veliko dam na vizualnost, tako so pri meni nenehno prisotne izboljšave in posodobitve.«
