V Kranju uprizoritev romana, ki odpira vprašanje smisla in (ne)koristnosti umetnosti
Roman je Salman Rushdie napisal za svojega sina, od katerega je bil v času pisanja ločen zaradi varnosti. V svojih postavitvah »pravljic za odrasle«, kamor Harun gotovo spada, Ivana Djilas vedno znova naslavlja kar najširšo publiko – od otrok do njihovih staršev.
Ivana je o svoji ljubezni do pravljic zapisala naslednje: »V sodobnem svetu se človek zelo hitro lahko izgubi. Zelo hitro se znajde v situaciji, da teče kot hrček na kolesu in se sploh več ne zaveda, zakaj to počne. Gledališče ima še vedno privilegij, da je prostor miru. Čas brez hitrih informacij. Čas, da počasi razmišljamo o eni stvari. O temeljnih stvareh. O velikih vprašanjih. In pravljice so prav to – razmislek o tem, kaj je na začetku in kaj na koncu.«
Roman, ki odpira vprašanje smisla
Dodaja, da roman Harun in morje zgodb odpira vprašanje smisla in (ne)koristnosti umetnosti. Kakšen smisel imajo zgodbe, ki povrh še resnične niso, se sprašuje pisatelj skozi usta svojega mladega protagonista Haruna. Enako govori človek Rushdie, potem ko mu zaradi pripovedovanja grozi smrt. Harunov oče Rašid pa odgovarja, da je pripovedovanje zgodb edino delo, ki ga obvlada.
»Tako je tudi v gledališču. Zgodbe so edino delo, ki ga obvladamo. Zato smo tukaj. In to je hudo pomembno delo,« sklene Djilasova.
