V Ljubljani namesto v Vietnamu

Nace Junkar je imel za letos velike načrte. Po več letih si je želel znova obiskati Italijo, predvsem ljubo mu Toskano, prvič pa se je želel podati tudi v Vietnam. A so vsi načrti padli v vodo, zaradi pandemije in karantene je ostal v Ljubljani. Tu je z domačega balkona sosedom in prijateljem kakšno zapel, odkar je odpravljena prepoved gibanja med občinami, pa tudi v Kostanjevici na Krki. »Apel po tovrstnem početju mi je bil v veselje. Bil sem v Ljubljani, s sprostitvijo ukrepov pa sem preprosto moral skočiti na Obalo in na Dolenjsko. Po daljšem času sem sedel tudi na motor.« Izleti na jeklenem konjičku so mu prav pobožali dušo in ga nekoliko potolažili, ker se bo za nekaj časa pod nosom obrisal tako za Italijo kot Vietnam.

Italija je njegova stara ljubezen, Vietnam pa bi obiskal prvič. »V Vietnamu živi moj dolgoletni prijatelj Tomaž Borsan, ki je nedavno spisal glasbo za mojo verzijo skladbe Ko mene več ne bo,« pravi Nace in dodaja, da si je deželo srčno želel obiskati. »Še bolj super bi bilo, ker bi me okoli vodil nekdo, ki tam živi in pozna deželo, ki je tako raznolika in zanimiva. V Hanoju, denimo, je stavba, ki je kopija pariške opere, kar bi me še posebno zanimalo. Na jugu pa čudoviti kraji, kjer bi se spočila duša in srce. S Tomažem bi tudi ustvarila kakšno novo pesem, pravzaprav eno že pripravlja. Seveda tja zdaj žal ne morem iti.«


Posebno mesto v njegovem srcu ima Italija, ki mu je morda najljubša od vseh tujih dežel. »Pogrešam jo, saj sem pred epidemijo pogosto zahajal tja. Ko sem bil nedavno na enodnevnem izletu na slovenski obali, bi se z motorjem najraje zapeljal čez mejo na kapučino. Navada je železna srajca, a pravila so pravila. Pa tudi zdravje je treba čuvati.« Že dolgo ni bil v Viareggiu in San Remu, na katera ga vežejo lepi spomini na številne dopuste in nastope, o katerih ni še nikoli spregovoril. A obljublja, da nekoč bo, ko bo začutil, da je napočil pravi trenutek. Sicer pa ima obilico čudovitih spominov na Toskano, še zlasti na Viareggio, saj je v bližnjem Torru del Lago gostoval z operno hišo že leta 1993. »Tam smo bili tri tedne, bilo je naporno in lepo,« čeprav ne zna natančno razložiti, kaj je tisto, kar ga v Toskani najbolj privlači. »Nekaj posebnega je v zraku. In odprti, prijazni ljudje.« Sicer pa bi rad znova obiskal tudi San Remo, kamor je nekoč odpeljal mamo. »Bila je vzhičena. Pred teatrom Ariston je obstala. Nikoli si ni predstavljala, da bo nekoč tam, kjer se vsako leto odvija finalni večer festivala, ki ga TV Slovenija prenaša že leta.« Podobno lepi spomini ga vežejo tudi na Monako, »ki je čudovit, a tudi nadvse drag. Vsakemu, ki se tja odpravlja prvič, svetujem, naj s seboj vzame veliko vode in kaj za pojesti.« Iz Monte Carla je poslal ogromno razglednic, kar je danes že skoraj pozabljena praksa. »Žal večina pošilja pozdrave le po sms- in mms-sporočilih.«

Gradež, Lignano ali Caorle lahko obiskuje kadar koli, odpotovati kam dlje pa je že težje. Najraje namreč potuje s svojim avtom, saj si lahko tako ogleda marsikaj, česar si sicer verjetno ne bi. Pri tem se je spomnil obiskov Elbe. »Tudi če s kom potujem in gre ta že dopoldne na plažo, grem sam vselej v drug kraj in vedno v lokal na kavo. V takšnega, kjer so domačini. To so izjemni ljudje, preprosti in veseli družbe tujca. Neznansko so veseli, če znaš italijansko. Sicer ne govorim perfektno, a izreko imam res zelo dobro. Pogosto namreč mislijo, da sem Italijan.« Razloži, da v njem ni niti kapljice Italijana, ima pa kot pevec odličen posluh.
Čeprav upa, da bo še lahko šel v Italijo, je slovenska obala zanj skoraj kot drugi dom. Preprosto se dobro počuti na morskem zraku in soncu, spada tudi med najzgodnejše in najpoznejše morske kopalce. Na njegov račun se velikokrat šalijo, da odpira in zapira kopalno sezono. »Tu so dobri ljudje in še marsikje neokrnjena narava, tu so mesta, kjer izjemno rad zapojem.«