V soboto harmonike, v nedeljo trniči

Če še ne veste, kam za konec tedna – na Veliki planini, ki je tudi sicer priljubljena poletna točka obiskovalcev in pohodnikov, bo tokrat še posebno pestro. Na svoj račun bodo prišli ljubitelji harmonike in trniča. V soboto, 28. julija, bo pred gostiščem Zeleni rob 22. tradicionalno tekmovanje harmonikarjev, ki se vrača na Veliko planino. Prijave s startnino 10 evrov potekajo na dan prireditve od 8. do 9. ure pred spodnjo postajo nihalke na Veliko planino, tekmovanje se bo začelo ob 10. uri. Udeleženci bodo dobili brezplačni bon za prehrano ter povratno vozovnico za nihalko in sedežnico pa tudi spominsko majico in diplomo. V gostišču Zeleni rob bodo za lačne obiskovalce poskrbeli z enolončnicami, sladkimi štruklji, kislim zeljem, ajdovimi žganci, kislim mlekom in drugimi dobrotami.


V soboto bo po velikoplaninskih pašnikih odzvanjala muzika, v nedeljo pa bodo pred Preskarjevim muzejem v velikem pastirskem stanu na Veliki planini potekale delavnice izdelave trniča, najmlajše pa bo obiskala kravica Vel'ka. "Nad Kamnikom pastirji še vedno živijo kot nekdaj," pravi Leon Keder, direktor družbe Velika planina. "Tam se čas ustavi, oko razživi, duša spočije. Obiskovalci okušajo pastirske jedi iz sveže pomolzenega mleka in na prav poseben dan, na dan trniča, si v idilični pastirski vasici lahko sami izdelamo tradicionalni velikoplaninski sir." Preizkusili ga boste lahko tudi v gostišču Zeleni rob, kjer bodo na ta dan ponujali jedi s trničem.

U par

Pastirji in pastirice z Velike in Male planine so si medsebojno ljubezen izkazovali s posebnimi sirčki v obliki ženskih prsi, kot menijo nekateri strokovnjaki, celo v obliki čebule. Ti sirčki, trniči, so okrašeni z lesenimi pisavami, ki so jih pastirji rezljali ob svojem vsakodnevnem delu z živino.


Pastirji so trniče vedno oblikovali po dva enaka – ker ima tudi ženska prsi "u par". Ko je nekoč pastirica prosila pastirja, naj ji da par trničev, ji je ta odvrnil: "Sej jeh maš sama!" Fantje so darovali par trničev dekletom v spomin ter v dokaz ljubezni in zvestobe. Navadno so jim jih prinesli pozno zvečer po vrnitvi s planine. S tem so nam nehote zapustili imenitno etnološko dediščino, saj lahko trniče štejemo za izvirna ljubezenska darila.

Pastirji z Velike planine jih delajo iz posnetega kislega mleka, ki ga segrevajo bolj kot navadno. Tako dobijo bolj pust sir. Tega nato odcedijo, osolijo in mu dodajo smetano, da je bolj voljan. Nato ga oblikujejo v nekakšne čebule. Po dve tako dobljeni kepi enako okrasijo z različnimi lesenimi pisavami. Za tem jih sušijo na polici nad odprtim ognjiščem, kjer so med pašo prav za to kurili samo z bukovimi drvmi. Po štirinajstih dneh postanejo pol manjši in trdi.