Videl ga je prvič v življenju

Korona je življenje spremenila enim bolj, drugim manj, nedvomno pa vsem. Tudi Jernej Kuntner je stvari sprejel takšne, kot so. Z ženo Moniko sta temu primerno prilagodila tudi letošnji dopust. »Poleti sva se držala bolj zase in raziskovala Slovenijo, ki sem jo osebno dobro spoznal in raziskal še kot otrok z družino, saj smo pri nas vedno zelo cenili domoljubje in ga s spoznavanjem očetnjave še poglabljali in bogatili. Vse to sva z Moniko prenašala tudi na svoja otroka, ki sta zrasla v ponosna Slovenca. Zdaj pa, ko so otroci šli po svoje, se sama potikava naokoli in odkrivava vedno nova in nova bogastva te edinstvene in od boga dane domovine,« pravi.

Na dopust sta letos odhajala po delih. Na krajše oddihe, a so zato bili pogostejši, pa še zanimivejše in pestrejše je bilo vse skupaj. Med drugim ju je pohodniška pot popeljala na Sočo. Ta del Slovenije ju je zelo navdušil. »Prekrasna točka nad Sočo je Marija Snežna na Skali. Kakšna urica hoje navkreber, in se ti odpre tak razgled, da ti jemlje dih. Obenem vpijaš mir in radost narave, ki ti, če si pripravljen in voljan, daje vso svojo vesoljsko energijo in pozitivo.«

Na Mariji Snežni se je razveselil nepričakovanega srečanja. »Tam sem ob kapelici namreč prvič v življenju videl in slikal zelo redkega metuljčka naših Alp, gorskega apolona (Parnassius apollo, op. ur.). In ne samo enega, ampak kar tri, enega starčka in dva mlada v vsem svojem mladostnem žaru. Ravno sta se parila, tako da nov zarod očitno bo,« pove.

Marija Snežna je eden tistih kotičkov, ki so nanj naredili najlepši vtis, ni pa edini. »Lepe so bile ture okoli Krvavca, ki je tudi poleti božanski. Tudi po idrijsko-cerkljanskih hribih sva se potikala, tudi tam je bilo prekrasno. Pa seveda v Julijcih, kjer pa tako ali tako naše slovensko srce na polno zabije.«


Hodila sta v zmernem tempu, da sta se naužila lepot in čistosti tako z dušo kot očmi. »Nenehno nekaj opazujem, odkrivam in seveda ves čas te magije kažem Moniki, ki me je včasih verjetno že kar sita. Takega načina pohodov me je v otroštvu in potem v adolescenci naučil moj dedi Egon Žitnik, ki je bil vedno predan in goreči skavt. Nekje od leta 2005 pa do njegove smrti v 101. letu starosti leta 2014 je bil najstarejši živeči skavt v Sloveniji, kar so izkoristili mnogi rodovi skavtov in tabornikov, tako da so ga vabili na pogovore.«

Na izlete sta z Moniko hodila sama. Če namreč le lahko, rada za kakšen dan pobegneta na svoje in se malce umakneta, spremenita okolje. »Oba imava poklic, pri katerem je vsak dan veliko stikov z ljudmi, tudi takimi, ki ti znajo po vampirsko piti energijo. Pa jo moraš potem na neki drug način dobiti nazaj. Midva jo tako, da se umakneva v osamo. Drugače pa se rada druživa s prijatelji,« razkrije.


Monika Jerneju prepušča izbor destinacij. »Dokončna odločitev pa se mi zdi, da je vedno v božjih, ups, v ženinih rokah, haha. Običajno iščem vedno nove lokacije, kjer še nisva bila ali nismo bili. Kajti tudi z najinima, zdaj že velikima otrokoma smo Slovenijo prečesali po dolgem in počez, in čeprav gresta po svoje, gremo kam še vedno tudi skupaj. Vedno bolj me dražijo ture v Avstriji. Ne vem čisto točno, zakaj, verjetno so mi blizu. Tako narava kot ljudje. Pa nekaj izkušenj imam že od prej, ko smo še z otroki tudi poletja preživljali v Avstriji in na Bavarskem. Tako da verjetno pride na vrsto tudi to, samo da premagamo korono.«