INTERVJU
Vlado Kreslin je edini, ki ga vrtijo levi in desni
Črna kitara in črni klobuk sta zaščitna znaka magneta, imenovanega Vlado Kreslin. Kot sva se strinjala v deževnem ponedeljku, bi nemara v svoj grb lahko vrisal tudi reko, katero koli.
Odpri galerijo
Nova pesem, nova ambicija, da poslušalcem prinese nasmeh. FOTOGRAFIJE: IGOR MALI
Nisem prepričan, da ga je treba predstavljati. Ostaja tak, kakršen je bil. Odkar ga poznam. Jemljem pa si pravico, da zapišem, da ga poznam kar precej dolgo. Hm, še iz prejšnjega tisočletja. Pred dnevi je slavil rojstni dan. Nobene zveze nima z dnevom, ko smo v nekdanji Jugoslaviji praznovali dan republike. »Malo se poveselimo, si kaj povemo, kaj novega izvemo, in to je to,« pravi Vlado Kreslin, eden od apostolov slovenske glasbe. Nekoč mu je poslušalka na koncertu iz dvorane zaklicala: »Gospod Kreslin, vi potrebujete nas in mi potrebujemo vas!«
Cesta, črna kitara in pesem. Nič čudnega, da se je Miran Zupanič, avtor dokumentarnega filma Poj mi pesem, odločil, da bo osnovna pripovedna nit cesta. Vlado nas dobesedno pelje skozi svoje življenje. Sedi v avtomobilu, za volanom je človek najbolj iskren, vedo režiserji, ker mora misliti na vožnjo, ne na to, kako bo kaj povedal. Tako padajo in padajo besede, zgodbe, ki ganejo do solz, na primer o otroških prijateljstvih, beltinški bandi s sivimi klobuki, koncertih, ki jih preseneti dež in se pod odrom živobarvni dežniki pozibavajo v ritmu pesmi Od višine se zvrti, in podobe.
Dvojna plošča Kreslinovanje je v vinilni različici ena najbolje prodajanih pri nas. Se vinilke in gramofoni vračajo na sceno?
Mah, kaj pa vem, ali se vračajo. Vse je odvisno od časa in trenutka. Tega, da je plošča med najbolj prodajanimi, niti ne vem, sem pa zelo vesel.
Pred dnevi je na police prišla nova plošča, CD z naslovom Kaj naj ti prinesem, draga.
Ja, po treh, ne štirih letih. Moja žena (Eva, op. p.) pravi, da izdelek izžareva optimizem. Da je ves optimističen. Snemal sem z različnimi ljudmi; s simfoniki RTV, velikim pevskim zborom Srečko Kosovel iz Ajdovščine, mojo skupino Mali bogovi … pa z Galom Gjurinom. Plošča nosi različna razpoloženja. Tudi ovitek je fajn, res. Naredila ga je Andreja Završnik po motivih videospota Kaj naj ti prinesem, draga.
Saj je na vsakem vašem izdelku odmerek optimizma. Vsaj ena pesem zagotovo. Vse se da, Ena pesem (Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli, nekaj pa je še takih ljudi!) ...
Ja, saj pravim, optimizma ne sme zmanjkati.
Novo spletno stran imate. V kar treh jezikih, če se ne motim?
To je dolga zgodba. Dolga in resna. Tako kot vse resne spletne strani ima tudi moja www.kreslin.com vsebino v slovenščini in angleščini in, pozor, prekmurščini. V prekmurščini se tudi na ogled postavi.
Kot vem, je eno bolj prismuknjenih vprašanj, ki jih ne slišite radi, vprašanje, od kod navdih za blabla. No, pa bom še sam vprašal, od kod navdih za spletno stran v prekmurščini?
Haha. Malo iz heca, malo za res. Kakor koli; moja stran je bila doslej precej zastarela. Stara je bila, uf, iz prejšnjega tisočletja, tam nekje iz leta 1992 ali 1993, ko me je Jonas Žnidaršič nagovoril, da si jo ustvarim. Pred leti so mi dali vedeti, da je po toliko letih res stara. Odtlej do zdaj sem zbiral pogum za nekaj novega. Zdaj je vse skupaj nared in tako je stran zdaj mogoče prebirati v prekmurščini, slovenščini in angleščini.
Kakšni so odzivi?
Zanimivi. Saj je prekmurščina na splošno marsikomu zanimiva. Če že ne zaradi tega, ker je ne razumejo, pa vsaj zaradi umlautov (preglasov, op. p.), ha, ha.
Kam gre slovenska glasba?
Nimam pravice odgovarjati na to vprašanje. Navsezadnje še sam za svojo ne vem, kam gre. Le upam lahko, da bo moja še nekaj časa hodila. Da bo živa, da bo na nogah, da ne bo obsedela na kakšnem vozičku …
Kaj pa družba?
Za družbo bi si prav tako želel, da bi čim dlje hodila. Čeprav vidim, da hodi s čedalje težjimi koraki.
To sprašujem, ker sem že večkrat slišal, da Vlado Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo.
Joj, vsi umetniki, ki ustvarjamo, tudi glasbo, si želimo, si predstavljamo, da lahko tako ali drugače pripomoremo k temu, da bi bilo družbi bolje, da bi svet bil malo boljši. Tudi jaz imam z vsako novo ploščo, novo pesmijo ambicijo, da poslušalcem prinesem nasmeh, da bi jim, malo poetično, zatrepetalo srce.
Ampak, nekaj pa vseeno je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli.
Ja, tako je. Ali pa, vse se da … tudi v to verjamem.
Kaj pa reke? Cesta postaja vaš tretji zaščitni znak poleg črne kitare in črnega klobuka, ki ga lahko vrišete v svoj družinski grb. Kaj pa reke? Mura in druge? Kot preberem v vaši pesmi Reka: »Bister, zelen, sramežljiv in hladan visoko v skali prišel bi na plan … Reka, reka! Razumel bi, kako se zaljubita riba in rak na moji gladini prepoznal bi se vsak in na bregovih bi stali ljudje, v odsevu pa ovce … Vsaj meni so mi vse pesmi, ki imajo zvezo z reko všeč. Od Rijavčeve Soče, pesmi Krka, ki so jo zapeli Čuki, do Sava šumi, zdaj vaša Reka …
Res?
Res.
Torej imate tudi radi reke?
Seveda, navsezadnje se pišem Vodovnik … Torej vas cesta in reka navdušujeta enako.
Seveda, seveda. Cesta je en simbol. Vsi, ki smo se tisočkrat vozili iz enega na drugi konec, tako kot jaz iz Beltincev v Ljubljano in nazaj, vemo, kaj pomeni cesta. Reka je nekaj drugega, vendar prav tako nekaj posebnega in simboličnega. Res imam rad reke. Samo da sem blizu reke, pa sem srečen. Samo da nekaj teče poleg, pa se počutim odlično. Ja, reke so mi blizu. Saj je razvidno iz besedila pesmi Reka, da »če se vprašalo bo, kaj bi rad bil, kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel, rad bi bil reka, voda in led, ko stopiš vame, objameš ves svet". In sporočilo, če bi bil reka, bi delil, hm, vesoljno dobroto, toleriral bi ljubezen … Med rakom in ribo, lovil bi samomorilce z mostov … Dober bi bil. Tako se mi reke vzpostavljajo kot simbol. Zavedno in nezavedno.
O ribičiji pa tokrat raje nič, a ne?
Hvala!
Za hip naj se vrnem na eno prejšnjih vprašanj o glasbi. Ali veste, da obstajajo radijske postaje, ki sploh ne predvajajo vaše glasbe?
Ne vem. Okej, škoda, bom rekel. Zdi se mi zanimivo, da so mojo novo ploščo te dni predvajali na Radiu Študent. Super, sem si rekel. Sem pa verjetno eden redkih, če ne edini, katerega pesmi predvajajo tako na Radiu Študent kot na Radiu Ognjišče in Radiu Veseljak. To mi je v prav prijetno zadoščenje.
Še ena zgodbica je, ki, se mi zdi, je marsikdo ne pozna prav dobro. Ruth Dupré, teksaška pisateljica, lastnica menda kar veliko naftnih vrtin in farme deževnikov, si je med pisateljsko blokado predvajala pesem Rulet (ki jo Kreslin zapoje skupaj s hrvaškim pevcem Šajeto; op. p.), čeprav ni razumela niti besedice. No, na koncu ji je v romanu uspelo napisati besedo Konec. Vam se je zahvalila z romanom Vlado Kreslin, Slovenija in jaz in na drugi strani luže sprožila neko posebno kreslinomanijo.
Uf, to pa je zgodba. No, kot vem, zdaj ima poleg naftnih vrtin in farme deževnikov tudi krave. Pa še pisateljica je. Nekdo ji je povedal za komad Rulet, pogledala in prisluhnila mu je na spletu, nato sem od nje dobil sporočilo z vprašanjem, kje bi lahko dobila moj CD. Poslal sem ji ploščo, spet mi je pisala, preštudirala vse pesmi, jih tudi prevajala … Nato pa dobim sporočilo, da je nagovorila moža, da bi prišla na koncert v Cankarjev dom. »Fajn,« sem rekel. Teden dni pred koncertom pa sporoči, da je mož zaseden in da bosta prišla naslednjič. Naslednjič sem imel koncert v Kranju. Kupila sta letalski vozovnici, v Sloveniji pa poplave. Kaj zdaj?
Postaja napeto …
Ja, saj je bilo napeto. Potem si dopisujemo po elektronski pošti, ugibamo, kaj zdaj, pa se oglasi žena Eva in reče: »Pa napiši, naj prideta, bom jaz nekaj skuhala.« Napišem, kar je rekla žena. Če tri dni sedita pri meni doma, Eva pripravlja večerjo, samo za njiju sem odigral koncert v naši dnevni sobi v Ljubljani. V Sloveniji sta bila nato še večkrat, tudi v Prekmurje smo šli. Ko sem koncertiral v Združenih državah Amerike, je bila redna gostja, no, in nekega dne je dejala, da bi rada napisala knjigo. Pravzaprav, da bi skupaj napisala knjigo. Tako je nastala dobrih 270 strani debela knjiga Vlado Kreslin, Slovenija in jaz.
Zamera gor ali dol; kakšna je formula za uspeh, za vsakoletno večdnevno polnjenje Cankarjevega doma?
CH2 = CH2 ali CH2::CH2 … Ali kaj podobnega. Odvisno od razpoloženja in elementov, haha.
Hm, kaj pa navdih? Od kod prihaja?
Bom kar Polono Vetrih citiral: Ne vem in tudi nočem vedeti od kod!
Cesta, črna kitara in pesem. Nič čudnega, da se je Miran Zupanič, avtor dokumentarnega filma Poj mi pesem, odločil, da bo osnovna pripovedna nit cesta. Vlado nas dobesedno pelje skozi svoje življenje. Sedi v avtomobilu, za volanom je človek najbolj iskren, vedo režiserji, ker mora misliti na vožnjo, ne na to, kako bo kaj povedal. Tako padajo in padajo besede, zgodbe, ki ganejo do solz, na primer o otroških prijateljstvih, beltinški bandi s sivimi klobuki, koncertih, ki jih preseneti dež in se pod odrom živobarvni dežniki pozibavajo v ritmu pesmi Od višine se zvrti, in podobe.
Prekmurščina? Nekaterim se zdi zanimiva tudi zaradi preglasov.
Mah, kaj pa vem, ali se vračajo. Vse je odvisno od časa in trenutka. Tega, da je plošča med najbolj prodajanimi, niti ne vem, sem pa zelo vesel.
Pred dnevi je na police prišla nova plošča, CD z naslovom Kaj naj ti prinesem, draga.
Ja, po treh, ne štirih letih. Moja žena (Eva, op. p.) pravi, da izdelek izžareva optimizem. Da je ves optimističen. Snemal sem z različnimi ljudmi; s simfoniki RTV, velikim pevskim zborom Srečko Kosovel iz Ajdovščine, mojo skupino Mali bogovi … pa z Galom Gjurinom. Plošča nosi različna razpoloženja. Tudi ovitek je fajn, res. Naredila ga je Andreja Završnik po motivih videospota Kaj naj ti prinesem, draga.
Saj je na vsakem vašem izdelku odmerek optimizma. Vsaj ena pesem zagotovo. Vse se da, Ena pesem (Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli, nekaj pa je še takih ljudi!) ...
Ja, saj pravim, optimizma ne sme zmanjkati.
Nacionalni orkesterNa koncertih Vlada Kreslina v Cankarjevem domu, 8., 9. in 10. decembra bo med številnimi gosti nastopil 65-članski nacionalni mladinski orkester, ki ga sestavljajo mladi iz vse Slovenije. Izbrala jih je dirigentka Živa Ploj - Peršuh.
Cesta, črna kitara, pesem in reka
To je dolga zgodba. Dolga in resna. Tako kot vse resne spletne strani ima tudi moja www.kreslin.com vsebino v slovenščini in angleščini in, pozor, prekmurščini. V prekmurščini se tudi na ogled postavi.
Kot vem, je eno bolj prismuknjenih vprašanj, ki jih ne slišite radi, vprašanje, od kod navdih za blabla. No, pa bom še sam vprašal, od kod navdih za spletno stran v prekmurščini?
Haha. Malo iz heca, malo za res. Kakor koli; moja stran je bila doslej precej zastarela. Stara je bila, uf, iz prejšnjega tisočletja, tam nekje iz leta 1992 ali 1993, ko me je Jonas Žnidaršič nagovoril, da si jo ustvarim. Pred leti so mi dali vedeti, da je po toliko letih res stara. Odtlej do zdaj sem zbiral pogum za nekaj novega. Zdaj je vse skupaj nared in tako je stran zdaj mogoče prebirati v prekmurščini, slovenščini in angleščini.
Kakšni so odzivi?
Zanimivi. Saj je prekmurščina na splošno marsikomu zanimiva. Če že ne zaradi tega, ker je ne razumejo, pa vsaj zaradi umlautov (preglasov, op. p.), ha, ha.
Moja žena pravi, da izdelek izžareva optimizem. Da je ves optimističen.
Kam gre slovenska glasba?
Nimam pravice odgovarjati na to vprašanje. Navsezadnje še sam za svojo ne vem, kam gre. Le upam lahko, da bo moja še nekaj časa hodila. Da bo živa, da bo na nogah, da ne bo obsedela na kakšnem vozičku …
Kaj pa družba?
Za družbo bi si prav tako želel, da bi čim dlje hodila. Čeprav vidim, da hodi s čedalje težjimi koraki.
To sprašujem, ker sem že večkrat slišal, da Vlado Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo.
Joj, vsi umetniki, ki ustvarjamo, tudi glasbo, si želimo, si predstavljamo, da lahko tako ali drugače pripomoremo k temu, da bi bilo družbi bolje, da bi svet bil malo boljši. Tudi jaz imam z vsako novo ploščo, novo pesmijo ambicijo, da poslušalcem prinesem nasmeh, da bi jim, malo poetično, zatrepetalo srce.
Ampak, nekaj pa vseeno je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli.
Ja, tako je. Ali pa, vse se da … tudi v to verjamem.
Kaj pa reke? Cesta postaja vaš tretji zaščitni znak poleg črne kitare in črnega klobuka, ki ga lahko vrišete v svoj družinski grb. Kaj pa reke? Mura in druge? Kot preberem v vaši pesmi Reka: »Bister, zelen, sramežljiv in hladan visoko v skali prišel bi na plan … Reka, reka! Razumel bi, kako se zaljubita riba in rak na moji gladini prepoznal bi se vsak in na bregovih bi stali ljudje, v odsevu pa ovce … Vsaj meni so mi vse pesmi, ki imajo zvezo z reko všeč. Od Rijavčeve Soče, pesmi Krka, ki so jo zapeli Čuki, do Sava šumi, zdaj vaša Reka …
Res?
Res.
Torej imate tudi radi reke?
Samo da sem blizu reke, pa sem srečen.
Seveda, navsezadnje se pišem Vodovnik … Torej vas cesta in reka navdušujeta enako.
Seveda, seveda. Cesta je en simbol. Vsi, ki smo se tisočkrat vozili iz enega na drugi konec, tako kot jaz iz Beltincev v Ljubljano in nazaj, vemo, kaj pomeni cesta. Reka je nekaj drugega, vendar prav tako nekaj posebnega in simboličnega. Res imam rad reke. Samo da sem blizu reke, pa sem srečen. Samo da nekaj teče poleg, pa se počutim odlično. Ja, reke so mi blizu. Saj je razvidno iz besedila pesmi Reka, da »če se vprašalo bo, kaj bi rad bil, kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel, rad bi bil reka, voda in led, ko stopiš vame, objameš ves svet". In sporočilo, če bi bil reka, bi delil, hm, vesoljno dobroto, toleriral bi ljubezen … Med rakom in ribo, lovil bi samomorilce z mostov … Dober bi bil. Tako se mi reke vzpostavljajo kot simbol. Zavedno in nezavedno.
O ribičiji pa tokrat raje nič, a ne?
Hvala!
Za hip naj se vrnem na eno prejšnjih vprašanj o glasbi. Ali veste, da obstajajo radijske postaje, ki sploh ne predvajajo vaše glasbe?
Ne vem. Okej, škoda, bom rekel. Zdi se mi zanimivo, da so mojo novo ploščo te dni predvajali na Radiu Študent. Super, sem si rekel. Sem pa verjetno eden redkih, če ne edini, katerega pesmi predvajajo tako na Radiu Študent kot na Radiu Ognjišče in Radiu Veseljak. To mi je v prav prijetno zadoščenje.
Za družbo bi si prav tako želel, da bi čim dlje hodila. Čeprav vidim, da hodi s čedalje težjimi koraki.
Še ena zgodbica je, ki, se mi zdi, je marsikdo ne pozna prav dobro. Ruth Dupré, teksaška pisateljica, lastnica menda kar veliko naftnih vrtin in farme deževnikov, si je med pisateljsko blokado predvajala pesem Rulet (ki jo Kreslin zapoje skupaj s hrvaškim pevcem Šajeto; op. p.), čeprav ni razumela niti besedice. No, na koncu ji je v romanu uspelo napisati besedo Konec. Vam se je zahvalila z romanom Vlado Kreslin, Slovenija in jaz in na drugi strani luže sprožila neko posebno kreslinomanijo.
Uf, to pa je zgodba. No, kot vem, zdaj ima poleg naftnih vrtin in farme deževnikov tudi krave. Pa še pisateljica je. Nekdo ji je povedal za komad Rulet, pogledala in prisluhnila mu je na spletu, nato sem od nje dobil sporočilo z vprašanjem, kje bi lahko dobila moj CD. Poslal sem ji ploščo, spet mi je pisala, preštudirala vse pesmi, jih tudi prevajala … Nato pa dobim sporočilo, da je nagovorila moža, da bi prišla na koncert v Cankarjev dom. »Fajn,« sem rekel. Teden dni pred koncertom pa sporoči, da je mož zaseden in da bosta prišla naslednjič. Naslednjič sem imel koncert v Kranju. Kupila sta letalski vozovnici, v Sloveniji pa poplave. Kaj zdaj?
Postaja napeto …
Ja, saj je bilo napeto. Potem si dopisujemo po elektronski pošti, ugibamo, kaj zdaj, pa se oglasi žena Eva in reče: »Pa napiši, naj prideta, bom jaz nekaj skuhala.« Napišem, kar je rekla žena. Če tri dni sedita pri meni doma, Eva pripravlja večerjo, samo za njiju sem odigral koncert v naši dnevni sobi v Ljubljani. V Sloveniji sta bila nato še večkrat, tudi v Prekmurje smo šli. Ko sem koncertiral v Združenih državah Amerike, je bila redna gostja, no, in nekega dne je dejala, da bi rada napisala knjigo. Pravzaprav, da bi skupaj napisala knjigo. Tako je nastala dobrih 270 strani debela knjiga Vlado Kreslin, Slovenija in jaz.
Zamera gor ali dol; kakšna je formula za uspeh, za vsakoletno večdnevno polnjenje Cankarjevega doma?
CH2 = CH2 ali CH2::CH2 … Ali kaj podobnega. Odvisno od razpoloženja in elementov, haha.
Hm, kaj pa navdih? Od kod prihaja?
Bom kar Polono Vetrih citiral: Ne vem in tudi nočem vedeti od kod!
