Vse punce smo kdaj pa kdaj tudi malo afnaste

Lea Filipovič oziroma Lepa afna je tista slovenska lepotna vlogerka, na katero se dekleta in ženske še kako rade obrnejo po nasvet glede ličenja in po kak hitri lepotni trik, s sledilci pa rada deli še marsikaj zanimivega iz svojega življenja, od dogodkov, izletov, potovanj do zabavnih prehranskih ali stilskih izzivov.

In sledilcev nima malo: ob zadnjem ogledu ji je na facebooku sledilo 22.696 ljudi, na instagramu več kot 68.500, na youtubu pa 46.406, pri čemer imajo njeni vlogi tudi po več sto tisoč ogledov; rekorder je posnetek bitke med Lejinim fantom in bratom, kdo jo pozna bolje, ki je imel več kot 545.000 ogledov.
 

Začetki Lepe afne

Ko človek pogleda njene lepotne nasvete, si ne bi mislil, da se je za ličenje resneje začela zanimati šele v študentskih letih, ko je delala na televiziji. Snemanja so potekala vsak dan in ker je televizijska kamera tako pikolovska, da pokaže vsak mozoljček, je bilo njeno tedanje znanje preslabo, priznava Lea, ki je nedavno praznovala svojo 28. pomlad.

Začela je brskati po internetu za idejami, kako se naličiti, in naletela na filmčke punc na youtubu. »Chloe Morello, Nicole Gurriero sta bili med prvimi lepotnimi youtuberkami, ki sem jih začela spremljati. Navdušena nad idejo, kaj youtube omogoča, da je vsakdo lahko mojster nečesa in da gledalce nagovarja direktno na način, kot sam želi, sem se tudi sama odločila poskusiti z vloganjem v slovenščini. Ostalo je zgodovina,« se zareži. Danes je njen vlog veliko več kot le kanal, kjer se liči. V njem raje pokaže svoje razmišljanje, kaj se ji dogaja, kako preživlja dneve, kako se je imela na dopustu.

In od kod izvira ime Lepa afna? »Če grem prav do korenin … Kot osnovnošolki mi je oče naredil email, ki smo ga potrebovali za pogovore med prijatelji. Ime Lea je bilo že zasedeno, pa je dodal enico in bilo je Lea1@ ... In ko sem ga povedala na glas, je prijateljica bruhnila v smeh, češ saj ti si ena afna. Ko sem začela z lepotičenjem, ni bilo smiselno obdržati tiste enke, pa sem si rekla, naj bo namesto tega beseda lepa. Všeč mi je bilo, ker nagovarja vse punce, ki smo rade lepe, in čisto vse smo kdaj pa kdaj tudi malo afnaste,« se spominja Lea.

Sledilcev na družabnih omrežjih ima zdaj že malo morje. »Svojim sledilcem sem res hvaležna. Številka je sicer lepa, a je zgolj številka. S tem se ne obremenjujem. Ne pretiravam s slavjem, ko dosežem kako okroglo številko. Raje jim podarim kaj lepega v obliki kakšne nagradne igre, da se jim zahvalim za njihovo zaupanje. Ne bi se počutila dobro, če bi to izrabljala. Kar se znajde pri meni na kanalih, je del moje rutine, mojega vsakdana. Če je to telefon, micelarna vodica, čokolada, tega nisem samo dobila in zato to tudi pokažem.«
 

O lepoti, ličenju in delu

Lea pravi, da ji nekaj pomeni biti lep, lep nasploh, v vseh pomenih. »In če šminka in lepa obleka lepoto dopolnita, je toliko bolje! Gre za način izražanja: oblačim in ličim se po občutku oziroma energiji, ki jo imam tisti dan. To v praksi pomeni, da me lahko srečate in bom videti 'bog pomagaj', kot bi rekla moja mami, ali pa kompletno urejeno,« razloži Lea Filipovič, ki nima težav s tem, da se pokaže tudi brez ličil in v trenirki.

Očitki, da se v sodobnem času preveč pozornosti posveča zunanji lepoti, je ne motijo. »Všeč mi je, da človeku danes čedalje težje določiš starost. Večina jih skrbi zase v vseh pogledih, in to se odraža tudi na telesu. Moti me, ko kdo lepoto loči na zunanjo ali notranjo. Lepota je preplet in odraz več stvari. Privošči si večkrat, bodi lep in urejen vsak dan. Ne razumem, zakaj bi ti to sploh lahko kdo očital ali zameril.«

Ko jo pobaramo, kakšno je bilo njeno otroštvo, odvrne, da bi o tem nekoč mogoče napisala knjigo. »Imela sem večinoma lepo, z ljubeznijo izpolnjeno otroštvo, a vseeno zelo drugačno kot večina mojih vrstnic. Vikende sem preživljala večinoma na kmetiji pri starih starših, kjer smo kosili travo, nabirali borovnice, gobe, skrbeli za pujske, kuhali, pekli kruh v krušni peči.


V šoli sem bila pridna, pomagala sem drugim sošolcem, ki so se bolj mučili pri predmetih, ki so meni šli. Že takrat sem rada nastopala na šolskih prireditvah, pa ne le zato, ker je kakšna ura odpadla, ampak mi je bilo že takrat všeč spremljati ves proces, kako se predstava pripravlja, koliko dela je potrebnega. Tudi danes je tako: potrebnega je veliko dela, ure in ure montiranja, sestankovanja in kompromisov, da sem danes tam, kjer sem s svojim delom. Morda sem zato malce nejevoljna, če kdo omeni samo to, kakšne fine številke imam. Ja, imam jih, a tu so zaradi mojega dela,« ponosno pove.
 

Med javnim in zasebnim

S sledilci je pripravljena deliti veliko zasebnega življenja, vsega pa seveda ne. Deli tisto, kar želi sporočiti, morda tudi navdihniti. Nikoli pa ne vsega. Rada ima zasebnost in jo tudi skrbno varuje. »Medij oblikujem sama. Sem odgovorna urednica, montažerka, fotografinja, direktorica in model hkrati. Marsikdo si misli, da je meni vedno tako luštno, a verjetno precej manj ljudi ve, koliko ur je vloženega v nekajminutni vlog,« pojasni.

Vlog vzame veliko časa, misli, truda. Samo vloganje je še najmanj zahtevno, pravi. Materiala za posamezen vlog ima po navadi za dve uri, iz tega nastane desetminutni vlog. Video montira sama, po navadi za računalnikom presedi po osem ur ali več. »Ideje pridejo spontano ali pa mi jih dajo moje afnice. So kar glasne in povejo, posnemi to, naredi ta izziv … Pri kreativnem delu ni bližnjic. Včasih steče, včasih ne. Čeprav izredno rada počnem to, kar delam, je pritisk, da mora biti vsak vlog dober, gledljiv, zanimiv, zabaven, velik.«


Večino dela opravi sama, a ji ni težko prositi za pomoč, ko jo potrebuje. Zaveda se, da lahko sam prideš le do določene stopnje, nato pa potrebuješ pomoč, ljudi, ekipo. Okoli sebe ima ljudi, na katere se vedno lahko zanese.
 

Živi od svojega dela

»Ker v vloganje pogosto vložim veliko več, kot če bi hodila v službo od devetih do petih, bi si težko privoščila početi to, kar delam, če s tem ne bi služila. To je moja služba. Super, kajne? Ampak veste, službe nikoli ne pustim v pisarni, s seboj jo nosim vsak dan, ves čas. Tudi ko sem na dopustu, s kamero v roki razmišljam, kaj posneti, da bo potem na kanalu,« svoje delo in življenje opiše Lea.

Z naročniki je zgradila zaupanja vreden odnos. »Vedo, da je to, kar prinesem k mizi, nekaj vredno in da se bom vedno maksimalno potrudila. Ne spim na lovorikah. Ne rečem si, ah, zdaj sem super odpeljala projekt pa lahko naslednjega malo slabše. Ne! Tega ni. Mislim, da se naročniki tega zavedajo in zato radi potrkajo na moja vrata. Rada ustvarjam dobre, opazne zgodbe, sicer delo raje zavrnem,« pojasni.


Na svoji spletni strani ima tudi trgovinico z izdelki Lepa afna: majice, nogavice in skodelice. Kakor pravi, bi lahko imela kup reči, ki bi se prodajale pod njeno blagovno znamko. A vse ob svojem času in prav nič s silo. »Za poletje pripravljam nekaj luštnega, narejenega v Sloveniji in uporabnega za na plažo. Za svoje izdelke želim, da so kjut in uporabni za moje punce.«

Kar pa se tiče prihodnosti, pravi, da ima veliko načrtov. »Nikoli ne reci nikoli in pri nas kreativcih nemogoče ne obstaja!« sklene Lea.