Z obrobja Amsterdama domov z nagrado

V nizozemskem mestecu Hoofdoorp so že dvaindvajseto leto zapored pripravili mednarodno IBBC jazz tekmovanje big bandov. Organizatorji trdijo, da gre za največje evropsko glasbeno tekmovanje velikih jazz zasedb – v tem primeru big bandov. Za Nedeljske novice sta spregovorila dva vrhunska jazz glasbenika iz nagrajene slovenske zasedbe GveriLLaz Domen Gracej in Peter Ugrin.

Najprej pojasnilo: za kakšno tekmovanje je šlo?
Peter Ugrin: Big bandi lahko nastopajo v različnih sestavih, tako da je mogoče na tekmovanju zaslediti popolnoma nenavadne velike ali manjše big bande z različnimi tipičnimi ali atipičnimi inštumenti, z vokalisti ali brez njih, z razširjeno trobilno zasedbo, dodatno godalno zasedbo ali pa big bande v običajni inštrumentalni zasedbi. Pogoj za sodelovanje na tekmovanju je, da v zasedbi igrajo trobilci in pihalci, vse drugo spada pod dodatke. Mi smo se prijavili v inštrumentalni 19-članski Big Band GveriLLaz zasedbi, ki jo je dopolnjevala violina z različnimi vložki glede na kompozicije, unisono, lead ali solo.


Je šlo za avtorsko glasbo?
Peter: Skoraj vse zasedbe na tekmovanju so izvajale predvsem svojo avtorsko glasbo. Enako je bilo z nami, izvajali smo kompozicije članov. Kot dirigent in trenutni umetniški vodja sem skrbno sestavil program ter ga razdelil v dva sklopa (40- in 30-minutnega), ki sta bila različna. V prvem delu smo se predstavili kot močna in tehnično brezhibna celota s paleto različnih solistov na vseh inštrumentih, v drugem pa sem dal prednost ritem sekciji, ki je dominirala ob spremljavi vmesnih vložkov celotnega big banda. Vesel sem, da je žirija to vizijo opazila kot izjemno originalno, jo posebno izpostavila in poleg nastopa tudi nagradila. Najbolj pa sem vesel, da smo to dosegli z lastnimi kompozicijami in ob kontrastu kompozicij Franka Zappe.


V ponedeljek, 11. junija, bo minilo 20 let od smrti skladatelja, dirigenta, aranžerja in utemeljitelja Big Banda RTV Slovenija Jožeta Privška, legende slovenske popularne glasbe in jazza. Sta imela kdaj priložnost sodelovati z njim?
Domen Gracej: Na žalost nisem imel te možnosti, saj sem bil ob njegovi smrti še zelo mlad. Poznam veliko večino njegovega izjemnega skladateljskega opusa. Osebno mi je zelo pri srcu Majska suita za pihalni orkester. Menim, da je bil Privšek eden izmed največjih skladateljev našega časa. In to v svetovnem merilu.

Peter: Niti jaz nisem sodeloval z njim, vendar sem že večkrat omenil, da je name kot na otroka, ki sem hodil na koncerte Big Band RTV, naredil ogromen vtis. Še danes se spominjam koncertov, kjer sem spremljal očeta (Pera Ugrina) na vajah in generalkah, koncertih ali celo na festivalih in gostovanjih. Ta zvok je ostal v mojih ušesih, rasel sem s tem. Takrat so bili ti glasbeniki, vključno z mojim očetom, za mene nekakšni bogovi oziroma idoli. Kot zanimivost naj omenim, da sem med študijem v New Yorku nekaterim profesorjem in kolegom zavrtel Privška in Big Band RTV. Ob vsej poplavi najboljše glasbe sveta so ob Privšku še vedno padli na rit.

Če bi danes tiste v najstniških letih povprašali, kaj si mislijo o slovenski pop glasbi, bi nam verjetno odgovorili, da jim dol visi, saj je skoraj ne poznajo več. Kako vidita razmere na slovenski pop sceni?
Domen: Najprej mi pade na misel vprašanje, kaj sploh je pop glasba. Zame je to zelo širok pojem, ki se napačno oži na določen popularni glasbeni žanr. Pop glasba je popularna glasba nekega časa, obdobja. Tudi Mozart je bil v svojem času pop skladatelj, ker je bila tedaj klasična glasba popularna glasba. Menim, da imamo v Sloveniji ogromno dobre popularne glasbe, ki pa ne more priti do ljudi, ker medijska krajina ne opravlja svojega poslanstva in premalo išče nove izvajalce, avtorje. Radijski uredniki po večini ne iščejo več nove kakovostne glasbe, ampak se prepustijo tokovom velikih svetovnih korporacij, ki jim glasbo servirajo na pladnju in jim je ni treba iskati, kot so to morali početi včasih.


Peter: Slovenska pop scena je že mnogo let v krču. Upal bi si trditi, da je sploh ni. Po eni strani želijo slovenski pop izvajalci slediti svetovnim turbo kapitalističnim trendom in večkrat se zgodi ponesrečen pristop, ko je na prvem mestu produkcija pred kakovostjo oz. izbiro izvajalca. Po drugi strani v Sloveniji opažam prevelik poudarek na razvoju in pomoči kvazi obubožani t. i. alternativni sceni. To dejstvo mi vedno prinese nasmeh na obraz. Če me kdo povabi na koncert alternativne glasbe, mu namignem, da se ga bom z veseljem udeležil, vendar ga popravim, da po mojem mnenju ne gre za alternativo, ampak za mainstream. Po navadi je odziv malce čuden. Ne me narobe razumeti, alternativa mora nujno obstajati, vendar se je pri nas zgodilo, da alternativa nima več nikomur oz. ničemur kontrastno kontrirati in posledica je, da se seseda sama vase in izgublja svoj pomen. Pri nas je alternativa dobesedno za zajtrk požrla kakovostno pop glasbo.

V praksi bi to pomenilo …
… da odgovorni na eno oko mižijo. Opazi se namreč, da se denar deli na kvazialter in kvazipop, ki verjetno ne dobi niti ficka, kaj šele omembe v dobrih medijih. Ampak kdo so sploh ti ljudje pri nas, ki določajo, kaj je pop in kaj je alter? Morda je čas za novo pop glasbo, ki bo postala ne glede na žanr prava glasbena alternativa vsemu temu dogajanju v Sloveniji. Posledično se bo prava in zdrava alternativa zopet okrepila.

Slovenski radio vse bolj postaja glasbena kulisa, ki vrti skladbe tujih založb, ki k nam prihajajo z že izdelanimi play listami, na katerih so včasih skladbe iz osemdesetih ali novi izdelki instant avtorjev, ki jih k nam pošiljajo, da z njimi služijo izključno z denarjem od avtorskih pravic …
Domen: Na žalost je res, da se na komercialnih radijskih postajah vrti večina tuje glasbe. Zakona, ki predpisuje vsaj higienski minimum slovenske glasbe na radijskih postajah, nekateri komercialni radiji ne upoštevajo. Veliko slovenske glasbe se vrti ponoči, ko večina ljudi spi in je poslušanost izjemno majhna. Glasba je na večini radijev izgubila svoj pomen, saj služi za nemoteče ozadje v trgovinah, barih ipd. Vendar radijske postaje brez glasbe ne morejo, živijo na račun glasbe. Zastopniki tujih korporacij v Sloveniji zastopajo tujo glasbo, od katere dobijo provizijo, da jo promovirajo. Je lažji način kot iskanje novih bendov, pevcev, avtorjev v Sloveniji, jih potem financirati, jim izdati CD, prodajati glasbo, izvajalca, organizirati koncerte. Včasih je založba nekaj naredila za izvajalca, danes pa ogromno glasbenikov deluje popolnoma neodvisno od založb, ker se glasbeniku preprosto ne splača več podpisati pogodbe z založbo, da del avtorskih pravic prenese na njih (25 odstotkov), za to pa dobi izjemno malo.


In vloga tako imenovanih glasbenih urednikov?
Domen: Nekateri avtorji res prepisujejo avtorske pravice na glasbene urednike, da jih potem sploh predvajajo. Torej, na kratko rečeno, nekateri uredniki vrtijo, predvajajo »svojo« glasbo in tako služijo z avtorskimi pravicami.

Big Band RTV Slovenija je ena najstarejših tovrstnih zasedb na svetu, saj deluje že od leta 1945. Dolgo je bil edini daleč naokoli, zdaj je tovrstnih zasedb pri nas precej. Pa se sploh lahko predstavijo občinstvu?
Domen: Mislim, da občinstvo zelo rado prisluhne tovrstnim sestavom. Poznam precej ljubiteljskih big bendov in vsi napolnijo koncerte prostore v svojih krajih. Večinoma so ti koncerti organizirani v lastni režiji z veliko truda, energije. Big Band RTV SLO dela zelo dobro, ima veliko koncertov s takšnim in drugačnim žanrskim programom, od popularne glasbe do resnega jazz repertoarja.


Peter: Kot je že splošno znano, ima vsaka slovenska vas svoj big band. Mislim, da je to dobro. To je živa glasba, to je lahko plesna ali zabavna glasba, to je lahko resna glasba ali morda abstrakcija. Želim si razvoja big bandov z avtorsko glasbo, pozor – ne glede na stil, vendar tu včasih zmanjka energije posameznikov, ki bi znali ceniti, kako pomembno je delati za razvoj originalnega zvoka. Po navadi prav tu posameznim big bandom zmanjka sape. Naredimo v Križankah en večer za slovenske big bande. Festival Ljubljana ali Jazz Festival bi morda lahko to kakovostno izpeljala. Ob druženju glasbenikov in ljubiteljev te glasbe bi se razvila pozitivna tekmovalnost po izražanju lastnega zvoka posameznega big banda. Z veseljem bi na ta dogodek redno vabili tudi Big Band RTV SLO, ki bi bil nekakšna osrednja avtoriteta tega dogajanja.

Zdaj pa nazaj k nagradi. Kaj taka nagrada pomeni glasbeniku?
Peter: Je potrditev dobrega dela, potrditev lastnega izraza in unikatnosti. Je druženje in vzajemno ustvarjenje na najvišji ravni vseh članov GveriLLaz. Veseli smo.

Domen: Nagrade smo vsi izjemno veseli, saj potrjuje, da smo na pravi poti in da se da z našo avtorsko slovensko glasbo požeti tudi uspehe v tujini.