Za očete in sinove (FOTO)
Predstava, ki jo je režiral Jernej Lorenci, ustvarjalci opisujejo kot predstavo za očete in sinove. V ospredju je vprašanje izgube. Besedilo je pripovedoval avtor sam ob izvirni glasbi harmonikarja Jureta Torija. Aleš Šteger pravi, da predstave ne bi označil za gledališče, ampak za pripoved, ki poskuša z minimalnimi izraznimi sredstvi, kot je gestika, skozi besedila in glasbo odpirati prostor domišljije vsem tistim, ki se je udeležijo.
»Dedal je skrajšana verzija novele, ki se prvotno imenuje Ikar, čeprav je v središču te novele Ikarjev oče, izumitelj kril, ki so se stopila, ko je Ikar poletel preblizu soncu, in povzročila njegovo smrt. Spopadanje z vprašanjem izgube, s tem, kako prideš na čisto sam s sabo, je osrednja tema te pripovedi, ki pa je izrazito čutna,« je pojasnil pred pripovedjo. Dogajanje gledalce popelje na mediteranski otok ob avtorski glasbi Torija, ki je nastala posebej za ta dogodek.
S Štegrom sta iskala določene podporne trenutke, kjer ne prevlada en ali drug izrazni moment, torej tekst ali glasba, da bi ustvarila odprto polje, ki ga lahko poslušalci zapolnijo s svojimi čustvi, mislimi in doživljanji. Besedilo pripovedi izhaja iz novele, ki jo je Šteger leta 2021 izdal v knjigi Bogovi se nam smejijo. V njej je združil šest novel, ki jih je napisal po antičnih mitih, vendar v obliki modernih zgodb. Besedilo sta z režiserjem Lorencijem med ustvarjalnim procesom skrajšala in ga iz preteklika prestavila v sedanjik.
