Za tako mladino je bilo nekatere sram

Nedavni koncert nekoč najstniških, danes pa že kar lepo zrelih piranskih rockerjev v nekdanjih portoroških skladiščih soli Monfort in na njem predstavljena knjiga Piranski bitlesi razkrivata, da se je rock pri nas najprej pojavil v piranskem prostoru. Tam ga je prvi ansambel preigraval že v prehodu v leto 1958, to je bil bend dijakov piranske srednje pomorske šole z Ladom Leskovarjem na čelu. Že leta 1959 je imel Piran disko in mesto je postalo valilnica več kot 20 piranskih skupin, ki so z rockom, bitom in popom bogatile glasbeno sceno tudi v kasnejših letih.

Minice in čelentanke

»To je knjiga o tistih, ki so pred več kot pol stoletja prvi trmasto in glasno poslušali ter šopali Beatle, Rollinge in še marsikoga. S svojo glasno glasbo, razmišljanjem in obnašanjem so spravljali ob živce starejšo generacijo, upali so si nositi dolge lase, minice in ne nazadnje čelentanke, kot na Obali pravimo hlačam na zvonec, saj jih je rad oblekel italijanski pevec Adriano Celentano,« pravi Pirančan Slobodan Simič - Sime. O tem piše v svoji najnovejši knjigi o piranski glasbeni sceni.


Piran je imel že v začetku 50. let izvajalce za tisti čas sodobne glasbe, nad katero so se takrat in še desetletja kasneje mnogi zgražali. Tako na primer v časopisu Slovenski Jadran iz leta 1953 najdemo članek o kulturnem škandalu, kakršnega Piran še ni doživel. Na proslavi ob dnevu mornarice so po nagovorih ter nastopu tamburaškega zbora namreč predvajali šlagerje, o katerih je avtorica članka zapisala, da spadajo v kabaret zadnje vrste, ter dodala: »Domača publika, ki je zasedla dvorano do zadnjega kotička, je bila tako navdušena, da je pri vsaki pesmi zahtevala bis, kar je tudi dosegla skoraj pri vseh šlagerjih. Nadobudna piranska mladina je uživala v teh šlagerjih in naravnost podivjala od veselja. Zahtevali so še celo, da bi predvajali rumbo. Cepetala je od veselja, vpila, da nas je bilo res sram za tako mladino … Predvajalcem takega programa naj se prepove nadaljnje nastopanje!«

Zibelka piranskega rocka

Simič je raziskoval Piran med letoma 1950 in 1980 in ob tem ugotovil, da so dogajanja okoli bit, rock in pop glasbe tedaj tako zelo izstopala, da se je odločil, da tematiko obdela ločeno. »Spoznal sem, da je to področje popolnoma neraziskano in nadvse obsežno. Prvotna brošurica je prerasla v 200 strani, posvečenih generaciji, ki je rasla s to glasbo. Po mojem mnenju je to najpomembnejša glasbena zvrst, ki je edina postavlja zrcalo družbi, je družbeno angažirana, svobodna, ne sklicuje se na preteklost.«


Glavno orodje raziskovanja so bili intervjuji. Več kot 60 jih je opravil in pregledal veliko starih revij, kot so Stop, Antena, Glasbena mladina. V prvem delu knjige raziskuje, kako je lahko Piran, ki je bil po množičnem odhodu italijanskega prebivalstva leta 1954 bolj prazno mesto, razvijal popularno glasbeno sceno, kakršne drugod po Sloveniji in Jugoslaviji v tistih letih še niso poznali. Ob tem ugotavlja, da so se pomena sodobne glasbe že zgodaj zavedale tudi tukajšnje turistične institucije in so se začele kmalu po vojni spogledovati s plesi in glasbeniki. Nekateri piranski hoteli so že v začetku 60. let glasbenike celo redno zaposlovali!

In kje se je začela piranska rockovska scena? Morda se danes sliši neverjetno, vendar je bilo to na srednji pomorski šoli. To potrjuje Lado Leskovar, ki pravi, da so bili leta 1957 tam zagotovo prvi v Sloveniji, ki so preigravali rock ali pop. Kot pevec in kitarist je bil med ustanovitelji in člani prvega ansambla te šole. V letih 1958 in 1959 so nastopali na plesih v portoroškem hotelu Palace, kmalu pa so gostovali tudi po Sloveniji. Beatlesov in Rolling Stonesov še ni bilo, preigravali so pesmi Paula Anke, Neila Sedake, Elvisa Presleyja in drugih. Njihove plošče so nabavljali v bližnji Italiji, sicer pa so dijaki med prakso v tretjem letniku pluli na ladjah in iz ZDA ter Velike Britanije prinašali glasbene novosti. Leskovar je nekatere tuje pesmi prevedel v slovenščino in jih pel.

Koncert za pomnjenje

Simič je v knjigi podrobno obdelal nastanek in zgodbe 20 piranskih ansamblov. Začenja s skupinami s pomorske šole (od leta 1957) in nadaljuje s posamezniki oziroma skupinami Tom&Jerry (iz leta 1965), sledijo The uštukane strune (1965/66), Le catene (1966), Tine Guzej (1967), Črni angeli (1968), Kondorji (1970), Perpetuum mobile (1970), Jupi (1971), Tabu (1972), Prizma (1974), Spomin (1974), Problem (1975), Aliansa (1980), Nore sanje (1983), Black Jack (1987) in Dušan Šandrič (1988). Knjiga prinaša ogromno zanimivosti in manj znanih informacij o tej generaciji in slovenski glasbeni sceni.



Njen izid sovpada s 45-letnico legendarne piranske skupine Spomin. Kot se spominja njen član Stane Bakan, so se prvič združili prav septembra 1974, zato so se pridružili predstavitvi Simičeve knjige s svojim jubilejnim koncertom v skladiščih solin Monfort v Portorožu v organizaciji Zavoda Mediteranum Piran in Društva Sinkopa Obala 28. septembra. Kdo ve, ali ni prav nastajanje knjige povod za to, da so se ob tem ponovno sestali nekateri bendi, ki so bili povod zanjo.

Na koncertu se je marsikdo zopet počutil mladega, da so spomini kar vreli na plan, pa je poskrbela Pirančanka Zorica Mužinić. Na oder je najprej stopil in zapel starosta piranskega rocka Lado Leskovar. Nastopil je Milan Petrovič, Mariborčan in eden najzgodnejših slovenskih rockerjev, ki je leta 1976 kot mladenič prišel v Piran na dopust ter ostal za zmeraj. Bil je član ene prvih slovenskih rock'n'roll skupin iz zgodnjih 60. let Korali. Še danes je glasbeno ustvarjalen, piše pesmi in slovi po skrbi za piranske brezdomne mačke. Dogodku v čast se je zbrala skupina Le Catene, ki je nastala leta 1966 pod okriljem piranskega Circola. Kot ugotavlja Simič, je bila to ena prvih piranskih skupin, ki ji je bil pomemben tudi odrski videz. Preigravali so mehkejši rock in italijanske rock canzone, razšli so se leta 1969.

Zgodbe še ni konec

Občinstvo v Monfortu sta v pretekle čase popeljali še skupini Perpetuum mobile, ki je zadnjič pred domačim občinstvom nastopila leta 1971, in Prizma, najuspešnejša in najprepoznavnejša piranska pop-rock skupina. Je ena redkih, ki je ustvarjala uspešno avtorsko glasbo, izdajala albume, zmagovala na festivalih in ustvarila vrsto nepozabnih hitov. Posnela je 40 avtorskih skladb, kar jo uvršča med najuspešnejše slovenske pop zasedbe. Za večino sta glasbo prispevala Danilo Kocjančič in Franci Čelhar, tekste pa predvsem Drago Mislej - Mef. Skupina se je razšla leta 1987.

Koncertni večer se je sklenil s težko pričakovanim nastopom skupine Spomin, ki je zadnjič nastopila leta 2003, kar pomeni, da je v različnih zasedbah obstajala kar 29 let. Nastala je leta 1974, ko so se združili Jože Cerjak, Stane Bakan, Gianni Collori, Dušan Pegam in Bojan Stariha, kmalu pa se jim pridruži še drugi bobnar Edi Nadišič. Leta 1975 so bili predskupina na koncertu legendarne skupine Bjelo dugme na Škofijah.

Portoroški Monfort se je tresel v ritmih rock'n'rolla in več starejših generacij je dokazalo, da je v njih še veliko rocka. Te zgodbe pa še ni konec, saj Simič že snuje knjigo, ki bo vključila zgodbe vseh obalnih bendov, zato vse, ki so delovali v njih, vabi k sodelovanju.