Zaposleni Jure Godler razkril: trpi moje zasebno življenje, ki pride na vrsto zadnje

Tokrat je to nova knjiga Naš človek v kafani, nadaljevanje franšize, ki jo ustvarja zadnja leta. Lahko Jure od vsega dela izgori? Verjetno ne, lahko pa se samovžge.

Voditelj dveh oddaj, pisatelj, čigar knjigam komaj sledimo, podkaster, seveda tudi glasbenik … Da ne boste kmalu pisali knjige o izgorelosti?

Večini ljudi, ki pišejo knjige o izgorelosti, se je to zgodilo, čeprav tega niso želeli ali pričakovali, morda je pri meni res videti, kot da to počnem, ker bi si kaj takega želel. Zato bom napisal knjigo o tem, kako se samovžgati. No, če dam šalo na stran, lahko povem, da v zadnjih letih nisem nikdar občutil, da bi bil izgorel, utrujen, da ne bi več zmogel … Edino, kar trpi, je moje zasebno življenje, ki zares pride na vrsto zadnje.

Presenetil me je podatek, koliko knjig ste že izdali. Ljudje vedo, pod koliko naslovov se podpisujete?

Upam, da vedo, sicer pa kmalu bodo, saj bom najel kak jumbo plakat. Redno nisem pisal do leta 2019, leta 2008 sem izdal knjigo Radio Ga Ga o svojih dogodivščinah s pokojnim Sašem Hribarjem. Potem sem leta 2019 izdal dramsko besedilo Predsednikova norost v obliki knjige, od 2020 pa sem si zadal, da izdam roman ali dva na leto. Če se človek nečesa loti redno, mora biti konsistenten. Izdati eno knjigo na pet let je izguba časa za pisatelja. Razen če seveda pišeš mojstrovino, ki bo zapisana v zgodovino, če si naslednji James Joyce recimo.

Zelo rad si ogleda nove serije na BBC, nazadnje ga je navdušila Šesta zapoved FOTO: Marko Delbello Ocepek

Kaj vam daje pisanje, česar v drugih oblikah umetnosti ne morete izraziti?

Najbolj mi je všeč to, da imam popoln nadzor nad ustvarjanjem in izvedbo. Tega pri skupinskem delu, kakršno je televizija, ni toliko. Pri romanu pa si svoboden, začneš ga pisati, s sočlovekom pa navežeš stik, ko oddaš končan rokopis.

»Naš človek v kafani se lahko bere kot samostojna zgodba, za še večji užitek pa priporočam, da prej preberete vsaj Casino, mogoče tudi Doktorja,« pravite. Koliko je ljudi, ki so prebrali vse knjige iz te serije, torej privržencev franšize?

To je kar moja zvesta baza oboževalcev. Po vsaki izdani knjigi me sprašujejo, kdaj pride naslednja, zlasti po zadnji, v kateri zgodba na koncu dobesedno obvisi na nitki. Pišem jih tako, kot so napisani romani podobnih franšiz, recimo James Bond, Zaporedje ne­srečnih dogodkov … Ko pišem, imam v mislih, da knjigo bere nekdo, ki prejšnjih delov ni prebral.

Omenjate svojo bazo oboževalcev. Kdo je tipičen oboževalec Jureta Godlerja?

To sta dva ekstremna pola, mladi do 20 let in gospe nad 50 let. Vmesno generacijo moram še osvojiti, počasi jo bom. Starejša generacija me pozna po likih, ki sem jih igral na RTV Slovenija, mlajši pa me poznajo prek spleta, zaradi oddaj Milijonar in Ta teden, v slednji se res trudimo, da novice predstavimo tako, da pritegnemo mlade.

Šov Ta Teden z Juretom Godlerjem vstopa v 18. sezono, kar je zavidljiva številka. Mnogi televizijski ustvarjalci pri nas so mi potarnali, da je težko ves čas producirati nove in nove vsebine, saj ekipe scenaristov niso tako velike kot v tujini. Pri vas torej ni teh težav?

Ekipa ni velika, smo vendarle v Sloveniji. Poklic televizijski oziroma filmski pisec pri nas ne obstaja, navadno to delajo ljudje, ki opravljajo kak drug posel, znajo pa tudi pisati. Mi to rešujemo tako, da smo se zelo dobro organizirali, vsak dela tisto, kar res zna, dan pred snemanjem se dobimo na vaji, popravljamo material, izboljšamo šale … Tako moramo delati, saj v Sloveniji pač vsi delamo vse.

»Rada bi pohvalila Jureta Godlerja za vodenje oddaje Milijonar. Oddajo radi gledamo, ker je njegovo vodenje sproščeno in prijetno za gledanje in poslušanje tako za tistega, ki je v oddaji igralec, kot za gledalce in poslušalce. Jure, si najboljši voditelj te oddaje do zdaj! Čestitamo!« Ta zapis smo dobili od bralke za rubriko Draga televizija, če se ne motim, ste fotografijo tega mnenja tudi delili na twitterju. Vam to veliko pomeni?

Seveda. Ko sem to oddajo gledal kot otrok, se mi je sanjski poklic zdelo prav vodenje točno tega kviza. Verjetno ima gospa takšen vtis, ker tako uživam v vodenju. Od leta 1998, ko je bil ta kviz prvič na sporedu, je na televizijo prišlo še nešteto drugih, a niti eden ga ni presegel. Milijonar je preprost, hkrati pa prinaša dovolj drame, zlasti ko je tekmovalec vse više.

Ko ste vi začeli voditi Milijonarja, ste uvedli tudi pomoč voditelja. Katero vprašanje vam je povzročilo največ sivih las?

Srečo imam, saj tekmovalci vedo, na kaj se spoznam. Klasična glasba, literatura, ameriški filmi, o tem me sprašujejo, o športu pa ne. Zato je morda videti, da vse vem, ker večinoma odgovarjam na vprašanja s področij, ki so mi blizu. Se mi je pa enkrat zgodilo, da neki gospod ni vedel, na kaj se spoznam. Vprašanje je bilo, kateri nogometaš je nekega leta prestopil v neki klub, treh od štirih odgovorov nisem znal niti prebrati, a me je kljub temu prosil za pomoč. Vztrajal je, naj mu pomagam, čeprav sem mu namignil, da to ni moje področje, ko smo mu po oddaji sneli mikrofon v zaodrju, pa je dejal: »Ta Godler, ta fant me je pa res razočaral.« (smeh)

Njegova baza oboževalcev je, kot pravi, mladi do 20 let in gospe nad 50 let. FOTO: Marko Delbello Ocepek

Katere slovenske pisatelje vi najraje berete?

Sem oboževalec pesnika in prevajalca Marjana Strojana, rad posežem po njegovih delih in prevodih. Pri sodobnikih pa malo nazadujem, a obljubim, da se bom poboljšal. Morda imam malce težavo pri kriminalkah, ker so tako zasidrane v svet, v katerem živimo. Veliko raje posežem po delih Agathe Christie, P. G. Wodehousa ali Fredericka Forsytha, ker se dogajajo v časih, ki so oddaljeni od današ­njih. Cele dneve preživim na televiziji, pro­učujemo dnevne novice, ko berem, pa se raje odmaknem od tega, nerad še potem berem o umoru v Stegnah, recimo.

Gledate kako novo angleško serijo? Po­znamo vas kot ljubitelja …

Zelo rad si ogledam nove serije na BBC, nazadnje me je navdušila Šesta zapoved, seveda sem bil tudi velik oboževalec serije Na dolžnosti in Happy Valley.

Kadar se pogovarjava, vas vedno vprašam, kateri politiki vam dajejo največ veselja in materiala za Ta teden, za koga to velja zdaj?

Izgubili smo dragega sodelavca, dopisnika, nekdanjega predsed­nika republike, zato je oddajo malce teže delati. No, tudi sicer je vse teže, pred desetimi leti smo vzeli neko novico, iskali analogije, smešne aspekte, danes pa je 90 odstotkov stvari, ki jih politiki naredijo in izjavijo, že izdelana šala. Da ne bo pomote, ni tako samo pri nas. Veliko spremljam tuje medije in vidim, da je drugod enako. V politiko je v zadnjih desetih letih vstopila popolna brezsramnost in to nam satiričnim ustvarjalcem hodi zelo narobe. Ničesar več ne moremo narediti, lahko samo pokažemo prispevek in izzovemo smeh. In tudi ne morem izpostaviti samo enega, vsi nam dostavljajo gotov material.

Vas kdaj vabijo v politiko?

Ne, verjetno se zavedajo, da nisem za to. Tudi sam do sebe sem dovolj pošten, da če bi dobil vabilo za kar koli, za kar nisem kvalificiran, bi to zavrnil. V politiki se zagotovo ne vidim. To je tako, kot če bi mi nekdo rekel, da naj mu pripravim crème brûlée, lahko ga pripravim, ampak užiten pa ne bo.

Z Davidom Urankarjem ustvarjata tudi podkast Gospoda. Koliko pri prepoznavnosti podkasta pomeni ime, slava in koliko vsebina?

Biti prepoznaven pomeni, da imaš bazo oboževalcev, vsebina pa določa, ali boš dosegel tudi nove ljudi. V Sloveniji smo močni s podkasti, kar nekaj je duhovnih, avtomobilskih … Nekako se vse skupaj izravna, prepoznavnost in vsebina.

Pred nekaj tedni se je prezgodaj poslovil Sašo Hribar, gotovo vas je novica globoko prizadela. Kako blizu sta si bila s Sašem v zadnjih letih?

Bil je kar šok, ko sem tisti petek zvečer to izvedel. Takšnega šoka še nisem doživel, trajal je kar teden dni, do pogreba. V zadnjih letih se nisva pogosto slišala, srečala sva se na nastopih, nisva pa se družila. Med letoma 2002 in 2009 pa sva se družila ves čas. Ja, pretreslo me je. Ko slišiš »Sašo Hribar je umrl«, to doživiš kot nesmiseln stavek. Kako lahko Sašo Hribar umre? To ni mogoče. A očitno je.