»Zdaj smo vsi strokovnjaki za vse«

Že več kot 40 let nas spremlja njegova glasba, prepoznavni vokal in vrednote, ki so hvalnica svetu. Pri tem pa seveda ne gre brez njegove legendarne č(a)rne kitare in črnega klobuka. O tem, da je kantavtor Vlado Kreslin ljubljenec občinstva, ni dvoma, saj so vsi njegovi koncerti razprodani. Pred nekaj dnevi je prejel Ježkovo nagrado, ki jo podeljuje RTV Slovenija. Po oceni žirije glasbenik v slovenski kulturni prostor prinaša duh svobode, solidarnosti, tolerantnosti in radosti življenja. Rojeni Beltinčan rad reče, da je pesmar, mnogi pa ga primerjajo z znamenitim Bobom Dylanom, s katerim je tudi nastopil.

Svoje pesniško poslanstvo je 66-letnik ubesedil v pesmi: »Dokler se srce ne ustavi, do takrat ti bom pel. In našel stvari v glavi, ki jih ne bi smel. Ko pa zakliče glas, da je prišel čas, zapojem vam še o roži, ki cveti za nas.« Slovenski Dylan, trubadur panonskih ravnic in največji ambasador Prekmurja nagovarja vse generacije tudi v našem pogovoru.

Najprej mi zaupajte, kako preživljate koronaobdobje? Predvidevam, da imate zdaj nekoliko več prostega časa.
Pravzaprav sem kar precej zaposlen. Te dni je v Založbi Kreslin izšla krasna pesmarica, zbirka skladb za mladinski pevski zbor in band. Vsebuje notne zapise mojih skladb, ustvarila pa sta jo člana skupine Ethno Trip, Tjaša in Miha Kavaš. Naletela je na veliko zanimanje med učitelji glasbe po Sloveniji. Pripravljamo pa se na tradicionalne decembrske koncerte v Cankarjevem domu, ki jih bo zaradi manjšega števila publike kar pet, pred dnevi pa smo s Teom Collorijem in njegovim Momento Cigano posneli nekaj glasbe.

V času karantene ste vsak dan na svojem balkonu koncertirali. Kakšni so bili odzivi?
Odziv je bil presenetljivo širok. Skoraj vsak dan naletim na koga, ki mi zaupa, da je vsak večer komaj čakal, da sliši, katera pesem je na vrsti.

Poleg svojih ste izvajali tudi skladbe tujih avtorjev.
Seveda, saj zato sem sploh začel to. Da končno zapojem skladbe, ki so me spremljale vse življenje in vplivale name tako ali drugače. Potem pa sem dobival pisma z glasbenimi željami in uvrstil v program tudi svoje pesmi.

Verjetno ste v tem koronskem času doživeli precejšnji izpad zanimivih koncertov.
Seveda, tako kot vsak glasbenik. Odpadlo mi je kar nekaj zelo zanimivih nastopov. Od vseh mi je morda še najbolj žal za 9. maj, ko bi moral nastopiti v Moskvi v slavnem parku Gorki ob obletnici konca vojne in zmage nad fašizmom.

Komaj zdaj sem nekje zasledila podatek, da ste predlani zmagali na 21. festivalu Dalmatinskega šansona v Šibeniku.
To je bila pa prav posebna zgodba. Z zagrebškim bandom Zapadni kolodvor, s katerim pogosto sodelujem, smo posneli verzijo skladbe Moji dnevi, ki je na cedeju Če bi midva se kdaj srečala. Fantje so pesem prijavili na šibeniški festival, ki je sicer otrok Arsena Dedića in torej ni tipičen tekmovalni festival. Vsaj tako sem mislil. S fanti smo nameravali dva dni uživati v Šibeniku brez kakšnih posebnih ambicij. Po koncu večera pa slišim, da se omenjajo neke žirije, nagrade, in ko smo se s fanti že družili v bližnji restavraciji, je nekdo prisopihal do mene, naj grem na oder, ker sem dobil prvo nagrado. Če bi prej vedel, da je festival tekmovalne narave, verjetno sploh ne bi prišel. Tekmovati z vsemi tistimi odličnimi klapami …  
 
Vaš oče Milan, ki je star 92 let, vas rad spremlja na koncertih in skupaj tudi zapojeta.
Zdaj v času korone bolj malo, prej pa sva pogosto drugovala na odru. Tudi na koncertih v Cankarjevem domu bo z nami, vendar ne na vseh petih. Decembra bodo na sporedu TV Slovenija v seriji Spomini štiri oddaje z njegovo življenjsko zgodbo. Opisal je življenje v Prekmurju pred drugo svetovno vojno, svojo mobilizacijo in kalvarijo v nemški vojski in potem v ruskem ujetništvu. Potem pa še, kako se je živelo po vojni, pa o svojem nogometu, pa ansamblu ... vse do Beltinške bande.


Čedalje bolj ugotavljam, da je odličen pripovedovalec, in vesel sem, da smo ga končno prepričali o snemanju tega intervjuja. Avtor Janez Lombergar je skrbno izbral ogromno gradiva, in kot kaže, bo to prava prekmurska freska.

Ste pa v svojih ansamblih v vseh teh letih zgradili svojevrstno generacijsko sodelovanje.
Da, predvsem v Beltinški bandi že ves čas z ramo ob rami muzicirajo mladi in starejši glasbeniki. Ko je prišel v band kontrabasist Žiga Golob, je imel 18 let in je nastopal z Janezom in Jožekom Kociprom, ki sta bila sedemdeset let starejša. Zmeraj sem užival ob pogledu na rockerja Mira Tomassinija, Davorja Klariča in druge, kako se ujemajo s starejšimi. Harmoničnega sobivanja med mladimi in starejšimi je pri nas premalo in prav ponosen sem bil zmeraj, da to deluje v mojem bandu. Poleg tega pa združujemo v bandu Mali bogovi tudi ude slovenskega narodnega telesa. Klaviaturist Anton Feinig je iz Celovca, Iztok Cergol pa iz Trsta.

Kaj vam najbolj pomaga, da premagujete dneve, ki niso najbolj rožnati za glasbenike?
Počnem druge stvari. Biti na odru in nastopati v živo je samo najslajši del glasbenega posla. Za to, da prideš na oder, je treba narediti še marsikaj drugega.

Kakšen je vaš vidik glede covida-19?
Zaupam znanosti in zdravnikom. Obžalujem, da se ljudje zatekajo v teorije zarot, namesto da bi pomislili, kaj sami lahko naredimo v boju proti pandemiji. Biti bi morali bolj odgovorni zase in za druge, ne pa da upoštevamo ukrepe samo takrat, ko nas to udari po žepu in ko nas lahko zalotijo.

Kaj bi rekli, smo ljudje postali preveč vdani v usodo? Manjka uporniškega duha?
Vsa izredna stanja, ki se nenehno reproducirajo, nas pasivizirajo in odgovarjajo tistim, ki nam vladajo. Da, lahko bi rekli, da smo precej potrpežljivi.

Kot učitelj ste verjetno radi poudarjali, da je treba misliti s svojo glavo. Kakšen je bil vaš pristop v primerjavi z drugimi?
Včasih je bil pouk res malo drugačen. Učenje angleškega jezika smo pogosto poživili s kitaro in analiziranjem besedil popularne glasbe. Med drugim sem učil moralno vzgojo. Tam smo namesto predpisane snovi brali iz knjig, ki so se mi zdele pomembne, in jih komentirali. Sicer pa lahko pri vsakem predmetu navajaš učence k samostojnemu razmišljanju. Če tudi sam razmišljaš s svojo glavo.

Se vam kaj toži po učiteljevanju?
Učiteljevanje in šolstvo sta na žalost dosti bolj pomembna, kot se tega zavedamo in kot ju cenimo uporabniki in država. Prav žalosten sem, ko slišim zgodbe o tem, da starši prihajajo z advokati na šole, da učiteljem na vse možne načine izpodbijajo avtoriteto in s tem poleg drugega na vso moč škodujejo lastnim otrokom.


Kot da je nekdo, internet je prav gotovo eden od teh, razmontiral celotno družbo. Zdaj smo vsi strokovnjaki za vse. Kot da smo končali pedagoške akademije, podučujemo učitelje, kako bi morali učiti, kot da smo diplomirali na najboljših svetovnih medicinskih fakultetah, smo strokovnjaki za cepljenje, za viruse. Včasih smo bili strokovnjaki samo za nogomet in pametnejši od selektorja državne reprezentance.

S pomočjo glasbe so se nekoč zgodile revolucije. Kako je zdaj s tem? Glasba več nima tega pomena?
Glasba nima več tistega družbenega pomena. Žal. Postala je tržno blago kot vse drugo. No, ne vsa, hvala bogu. Ciniki pravijo, da je edini glasbeni instrument, ki je spreminjal družbo, policijska piščalka.

Vsekakor ste vi povzročili preporod slovenske etnoglasbe. Je prava prihodnost morda ravno v ljudski glasbi?
Ljudska glasba je vedno obstajala in vedno sočasno nastaja nova ljudska glasba. Pozornost publike se prenaša s popularne avtorske glasbe malo na etno, pa spet nazaj. Tako kot to odgovarja glasbeni industriji oziroma takrat, ko se publika nečesa naveliča. Ali se ji to le zdi.

Rehabilitirali ste prekmursko narečje. Kako pomembno se vam zdi, da negujemo, poudarimo svoje korenine?
Mislim, da je treba biti svoj in prav tako biti odprt do sveta. Slovenci imamo še precej rezerve pri ohranjanju svojih korenin in spoštovanju svoje preteklosti, ne nazadnje tudi starejših ljudi. Samo poglejte, kako danes ljudje odhajajo v penzijo in izgubljajo službe ... Na oglasni deski preberejo. Večina teh, ki danes pri nas odločajo, se počuti tako, kot da se je svet začel z njimi. Bog ne daj, da bi kdo za nasvet vprašal kakšnega starejšega, upokojenega strokovnjaka.


Da bi le imeli kakšnega pametnega strica v ozadju … Na žalost je domoljubje ena od bolj zlorabljenih svetih stvari. Največji »domoljubi« običajno najslabše obvladajo lastni materni jezik. Včasih človek res ne ve, a se naj smeji ali joka, ko vidi politike, ki držijo v roki zastavice in se delajo domoljube. Kaj smo potem tisti, ki se nam mahanje z zastavicami zdi otročje in neresno? In seveda, populistično.

Vam kdaj kdo reče, da vas ne razume, ker govorite prekmursko?
Zdaj ne več, včasih se je pa to dogajalo. Tudi nekaterih skladb, ki so vsebovale kaj prekmurščine, se na radijskih postajah ni zavrtelo. Zdaj so narečja moderna in tako je prav.

Kako je koncertirati v tem času, ko ni več toliko publike?
Težje. Zaradi širokih razmikov se publika čudno in nesproščeno počuti. Potrebno je več muzike in topline, da zapolni prazen prostor in premosti bariero med izvajalcem in publiko.

Kot ste že omenili, pripravljate koncerte v Cankarjevem domu. Za kakšne koncerte gre?
Ker bo publike v dvorani manj, bodo tudi koncerti rahlo drugačni. Poimenoval sem jih Pesmi iz karantene in bodo prinesli optimizem, kot je donel z mojega balkona v času karantene.

Kaj bi rekli, na kaj pa bi morali biti ljudje pozorni v teh časih?
Če smo že rahlo pozabili na solidarnost, bi jo zdaj morali izbrskati iz svojih predalov.

Vaše sporočilo ljudem, bralcem Nedeljskih novic?
Želim jim to, kar sebi: da se ta mora čim prej konča!