Življenje s starejšim psom
Kdaj se pes postara, je nekoliko odvisno od pasme. Dejstvo je, da so zelo veliki psi (bernardinec, landseer, nemška doga) zelo stari že pri desetih letih, srednje pasme (prinašalci, labradorci, samojedi itd.) živijo povprečno okoli 12 let, nekateri tudi več. Majhne pasme običajno živijo dlje, 15 let in več. Pri nekaterih pasmah se določene bolezni dedujejo, zato kljub velikosti lahko živijo nekoliko manj. Vsak pes je individualen osebek, zato po navadi lastnik sam opazi, kdaj se je kuža postaral. Vendar previdno, včasih ljudje prehitro rečejo, da je star, v resnici pa je bolan. Redno skrbimo za preventivne preglede pri veterinarju.
Manjše pasme imajo daljšo življenjsko dobo kot srednje velike ali velike pasme.
Fizični znaki staranja
Starejši psi postanejo počasnejši, zmorejo prehoditi krajše razdalje, težje vstajajo iz ležečega položaja. Na sprehodih se umirijo, hodijo mirno na povodcu in se za druge štirinožce manj zmenijo. Poslabšata se sluh in vid, kar lastniki večinoma opazijo sami. Kuža postane slabše odziven, običajno se slabši vid najprej pojavi v mraku ali temi. Predvsem velike pasme vidno izgubljajo mišično maso, pojavijo se jim starostne bradavice.
Kaj pa možgani?
Tudi na možganih se lahko pojavijo starostne spremembe, pri nekaterih je to opazno bolj, pri drugih manj. Za zdaj je to področje slabše raziskano, ampak govorimo o neke vrste demenci, ki se kaže s slabšim zavedanjem v prostoru in izgubljanjem, nenadzorovanim uriniranjem in iztrebljanjem, nekateri krožijo po prostoru, zamenjajo noč in dan in so bolj aktivni ponoči. Veterinar nam lahko ponudi zdravila, ki sicer ohranjajo večjo vitalnost možganov, vendar v resnih primerih manj pomagajo. Skrbnik mora vložiti precej truda, da lepo skrbi za takšnega kužka.
Preden rečemo, da je kuža star, opravimo pregled pri veterinarju. Včasih se zgodi, da lastniki bolezen zamenjajo s starostjo. Če predolgo čakamo, je nekatere že kronične bolezenske spremembe težje zdraviti.
Prehrana
Starejši psi potrebujejo manj beljakovin in ogljikovih hidratov ter manjše obroke. Nekateri lastniki pravijo, da kuža ob surovi hrani postane bolj aktiven, v vsakem primeru pa mora biti hrana čim bolj kakovostna. Za pse, ki imajo težave z gibalnim sistemom, je zelo priporočljivo, da niso pretežki.
Starejši psi potrebujejo manj beljakovin in ogljikovih hidratov ter skromnejše obroke.
Gibanje, učenje in igra
Starejši psi so še vedno učljivi, zato še vedno lahko obnavljamo trikce in jih učimo novih stvari. Sprehodi naj bodo krajši in ne po prezahtevnem terenu. Nekateri več spijo. Ker jim voh v starosti ne dela težav, se lahko vpišemo na tečaj dela z nosom in potem te vaje izvajamo doma. Če smo bili prej s psom zelo aktivni in zdaj tega ne zmore, poskušajmo to sprejeti, počnimo stvari, ki jih počne rad, in ga ne silimo v takšne, ki preveč utrudijo. Nekateri psi starosti ne kažejo, zato se v takšnih primerih do njih obnašajmo povsem normalno.
