Zmagovalca Exatlona Karolina in Marko: Mami sem obljubila ...
Končala se je druga sezona tekmovalnega resničnostnega šova Exatlon, ki se je tudi tokrat dogajal v Dominikanski republiki. Slavila sta Karolina Siročič in Marko Špiler, ki sta z zmago koga tudi presenetila. Po prihodu domov smo ju poklicali, da sta strnila misli o dogodivščinah na Karibih.
Karolina, v velikem finalu sta se za zmago pomerili z Lino. Za nekatere sta prav vidve od začetka veljali za favoritinji.
Iskreno povedano si v začetnem delu tekmovanja nisem predstavljala, da sem lahko v finalu. Lino sem imela za zelo konkurenčno in čutila do nje veliko strahospoštovanja. Ona je bila trn v peti celotni ekipi jadrank. Ko pa sem kasneje videla, da mi gre kar dobro in da je tudi Lina premagljiva, sem začela verjeti vase in tako prišla do finala.
Se vam je zasmejalo, ko ste slišali, da je za finalno tekmo tudi Lina izbrala metanje žogic, imenovanih empanade, čeprav je vedela, da vam zelo ležijo?
Njena izbira me je nadvse presenetila in ko sem to slišala, sem res imela velik nasmešek na obrazu. Izkušnje iz tenisa, ki ga treniram, so mi pri metanju empanad zelo prav prišle, imela sem občutek za rekvizite in bila tudi natančna.
Ste edina zmagovalka iz vrst Jadrana v dveh sezonah Exatlona, preostali trije so iz vrst Triglava …
Obranila sem jadransko čast in sem zato še toliko bolj ponosna na zmago.
Verjetno ste vsi gledali lansko sezono Exatlona. Kaj je tisto, kar človeka najbolj preseneti, ko pride tja, saj si tega doma ni mogoče predstavljati?
Najbolj me je presenetilo, da so poligoni veliko večji, kot sem si mislila, ko sem gledala na televiziji. So pa tudi veliko bolj zabavni, kot sem si predstavljala.
Pred začetkom ste dejali, da se najbolj bojite žuželk in bivanja v baraki. Oboje ste izkusili takoj po prihodu …
Glede na to, da smo bili jadranci kar sedem tednov v baraki, smo se hitro navadili na vse žuželke in tarantele. Po nekaj dneh sem si ob pogledu na tarantelo rekla: Ah, poglej jo, tarantelico! (smeh) Na koncu lahko rečem, da sploh ni bilo tako slabo.
Doživeli ste tudi opustošenje orkana Fiona. Takrat so vas iz barake preselili v varno hišo …
Nikoli si nisem mislila, da bom doživela kaj takega, bila je res huda izkušnja. Ko si pogledal skozi okno, si videl palme, ki so bile nagnjene skoraj do tal, slišal se je tisti grozni zvok orkanskega vetra, tudi varna hiša je puščala. Ni bilo prijetno gledati, ampak smo bili vseeno hvaležni, da smo lahko na varnem, ker smo potem videli podrta drevesa, razrušene domove že tako revnih ljudi … Občutek res ni bil prijeten.
V oddaji ste rekli, da še ne veste, kaj boste z nagrado. Zdaj že veste?
Mami sem obljubila, da jo bom peljala na potovanje, preostalo pa bom prihranila. Sem še mlada in včasih sprejemam neumne odločitve. Tako da bom najprej končala faks in potem morda kam investirala.
Marko, v Exatlon ste vstopili kasneje. Imate občutek, da je bila to prednost, ker ste bili spočiti, ali ravno nasprotno, ker niste poznali poligonov?
Oboje. Res sem bil bolj spočit od tistih, ki so že nekaj tednov tekmovali, po drugi strani pa sem bil ravno zato, ker sem prišel kasneje, vseskozi na tapeti. Hitro sem moral spoznati poligone, da sem lahko sledil preostalim.
Na začetku je bilo videti, kot da bi vas drugi videli kot nekakšno rezervo …
(smeh) Res je, tudi sam sem čutil tako. Ampak sem si rekel, kar naj si mislijo svoje, jaz pa sem dejansko užival. To je bil tudi razlog, da sem se prijavil v Exatlon, in mislim, da mi je ravno sproščenost pomagala priti do finala.
Čez poligone so se lažje prebijali manjši od vas, vi pa ste imeli verjetno prednost pri metih, saj ste nekdanji slovenski rekorder v suvanju krogle, vaš trener je bil tudi Primož Kozmus.
Vedel sem, da bom imel prednost na koncu, če bodo drugi malenkost hitrejši. Verjetno je tudi moja višina pomagala, da sem lažje pometal rekvizite. Na dan finala si nisem upal pomisliti, da mi bo uspelo tako hitro končati in zmagati.
Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste prišli tja, glede na to, da ste začetek sezone gledali na televiziji?
Presenetili sta me velikost poligonov in številnost ekipe, ki je gledalci sploh ne vidijo, od snemalcev naprej. Ta ekipa je turška, ker gre za njihovo produkcijo. Domačinov je v ekipi bolj malo.
Prišli ste sicer v ekipo Trigava, ampak videti je bilo, kot da so vas jadranci bolje sprejeli od njih. Zakaj?
Že pred šovom smo se na kastingih z mnogimi že seznanili na poligonih pri nas. In že pred odhodom tja sem se bolje razumel s tistimi, ki so pristali v ekipi Jadrana. Še dodatno pa po tem, ko so me triglavani dojemali samo kot rezervo, jadranci pa so verjeli vame.
Kaj iz Dominikanske republike vam bo najbolj ostalo v spominu?
Vsekakor prijaznost domačinov! In njihovo morje. Navdušen sem bil nad nagrado, ko smo plavali z delfini. Ko sem prišel tja, sem bil dva tedna v vili, potem pa smo šli v barako in tistih tarantel ni bilo prijetno videti. Takrat je bilo tudi deževno obdobje, tako da jih je bilo zelo veliko. Na koncu pa smo hodili mimo njih, kot da jih ne bi bilo. Zanimiva izkušnja.
Ekipi ste obljubili, da jo boste peljali na jadranje, če boste zmagali. To še drži?
Že na začetku sem to obljubil in obljubo bom držal, tako da ekipo maja peljem na jadranje.
