Znana Slovenka ogorčeno opazovala mimoidoče mamice: Najraje bi kričala

Modna poznavalka in vizažistka Nika Veger, ki na instagramu večkrat pokaže, kako s svojima hčerkama Amalijo in Belo, ki ju ima s Petrom Polesom, ustvarja lepe odnose, je te dni na sprehodu po središču Ljubljane z ogorčenjem opazovala mimoidoče mamice z vozički, ki so buljile v telefon namesto v svojega otroka. 

»Najraje bi kričala, ker sem danes od vseh mamic z vozički, ki sem jih srečala na sprehodu z Aryo (psičko), videla samo eno, ki je opazovala in komunicirala z dojenčkom, vse druge so gledale v telefon. Z eno roko so upravljale voziček, z drugo pa skrolale in buljile v ekran,« je zapisala.

Nika je prepričana, da gre v tem primeru za »ukradeno pozornost«, in prav to jo je šokiralo, da mame s takšno lahkotnostjo otroški pogled zamenjajo za odsev drugega v ekranu. »Je to zdaj običajno? Je čas za vozičkanje postal čas za opazovanje tujega sveta na družbenih omrežjih? Je sprejemljivo, da nas telefon in družbena omrežja kličejo bolj kot naši dojenčki, bitja, s katerimi si delimo energetski krog in s katerimi smo dokazano sinhronizirani na več nivojih? Kakšne generacije otrok bodo to? In kakšne generacije mamic, če vem, da mi je prav povezovanje z dojenčkom in čutenje le tega na energetskem nivoju dalo eno tako samozavestno in pomirjeno materinstvo?« je svoje razmišljanje zapisala Nika.

Ob njenem zapisu so se zvrstili komentarji njenih spletnih prijateljev, ki menijo, da gre za še kako pomembno temo v času, ko se vse »digitalizira«. Pod objavo so se večinoma oglasile mame, ki jim bolj kot pozornost telefonov kradejo otrokovi pogledi in njihovo čebljanje. Takole so zapisale:

Mnenja nekaterih mamic:

»Zelo zelo pomembna tema. Pri nas imamo doma odložišče za telefon. Na poti ga uporabljamo izključno, če potrebujemo navigacijo. Mi smo pogosto 'atrakcija'' pri kosilih drugim otrokom, ki imajo pred sabo tablico – mi gremo med čakanjem na sprehod, rišemo, se pogovarjamo.«; 

»Vsak dan se zavestno odločimo odložiti telefon na stran. To je edina rešitev, da ne bi zamudili neprecenljivih trenutkov z otroki. Namesto pogled v telefon, usmerimo pogled raje v tisto, kar res šteje – hvaležnost za to, kar imamo, in manj hrepenenja po vsem tem, kar vidimo na telefonu.«;

»Ni naključje, žal. Me je šokiralo, ko sem na vozičku videla držalo za tablico, da je otrok med vozičkanjem gledal vanjo. In hudo mi je, ko vidim kakšno mlado družinico na nedeljskem kosilu zunaj in otrok med obedovanjem gleda v ekran. Sem brez besed, koliko zamujenih pogledov, nasmehov, besed, dotikov … Koliko zamujenih trenutkov.«;

»No, je še druga plat. Moj otrok spi samo v vozičku, in to po tri ure v kosu, samo dopoldne, da ne govorimo še popoldne. V tem času, ko otrok spi, sem res tudi na telefonu. Poslušam tečaje uvajanja hrane, vaje od pedosane, iščem nove čevlje za starejšega in kupujem poletno garderobo, ker v trgovino z dojenčkom ne hodim, in seveda si tudi pišem z drugimi prijateljicami mamicami z drugega konca Slovenije, ki so tako kot jaz spale le po štiri ure, in to ne v kosu, da mi je vsaj malo lažje. In ja seveda sem v tem času tudi na družbenih omrežjih. To pa zato, ker je to edini čas, ko sem lahko na telefonu, saj čez dan, ko sta otroka budna, je telefon na strani, zvečer pa običajno z njima zaspim. To je moje 'opravičilo' za vozičkanje s telefonom, ko otrok spi seveda.«

»A veš, da sem o tem prav premišljevala pred nekaj dnevi, ko sem tudi sama opazovala eno mamico s telefonom – medtem ko sem bila tudi sama z vozičkom na sprehodu. Jaz ji vmes opisujem, kaj vidiva, se hecava, drugi otroček pa je bil sam in strmel nekam … enak problem sem pa začela opažati tudi v pasji šoli, ko so pasji sprehodi postali ravno to – sprehajanje psa in gledanje v telefon. In jaz sedaj tečajnikom prav zabičam, da se na sprehodu s psom ukvarjajo, telefon je v žepu. Ker se točno vidi, da nimajo povezave s psom. In jih to vsako uro opominjam. Noro je res to postalo.«