Znani harmonikar Simon meh raztegoval na 5416 metrih (FOTO)

»Zaigral sem na višini 5416 metrov, v Himalaji, na prelazu Thorang La. To je preprosto ena sama sreča! Kljub zgodnji jutranji uri, mrazu, višini, kjer še dihaš težko, in po več dneh hoje je bil občutek noro dober! Hvala Tomažu, hvala Sonamu in hvala vsem drugim za najboljšo družbo!«

Tako je na facebooku znani harmonikar in vodja znane glasbene šole Simon Bučar, ki ima sedež na Dolgem Brdu v Ljubljani, pred dnevi opisal svoj podvig, o katerem v javnosti pred odhodom v Himalajo ni veliko govoril. Seveda smo ga pobarali, naj nam o tej nenavadni ekspediciji razkrije kaj več.

Simon visoko nad oblaki

»To, da bi obiskal Nepal in naredil treking z najlepšimi razgledi na svetu, je bila moja dolgoletna želja in lani, tik pred koncem leta, se mi je končno uresničila,« nam je zaupal Simon, sicer znan po številnih nenavadnih projektih, ki jih uresničuje z učenci svoje glasbene šole.

Ti se namreč vsako leto za več dni odpravijo na raziskovanje kotičkov naše lepe domovine. Lani so si že drugič, prvič pa pred natanko desetimi leti, oprtali na hrbet harmonike in se odpravili na Triglav. Že med potjo, tudi na Kredarici, sploh pa ob Aljaževem stolpu na vrhu, so veselo raztegnili meh in naše vesele viže so se razlegale daleč naokoli.

Ne bodo pozabili gostoljubja domačinov.

»Gore in pohodništvo so me navduševali že v osnovni šoli. Začelo se je z gorniškim krožkom, nato z individualnimi pohodi po slovenskih hribih in gorah in ne nazadnje skupinskimi odpravami v gore tudi s harmonikami in učenci naše glasbene šole,« pravi Bučar. Lani pa se je pokazala priložnost za srečanje z Nepalom.

»Ta je prišel k meni iz druge smeri. Učenka Tatjana mi je namreč pripovedovala, kako je bilo na trekingu, ki sem se ga takrat hotel udeležiti tudi sam. A zaradi časovne stiske tega ni bilo mogoče uresničiti. Lani pa se je končno spet ponudila možnost, da obiščem ta mogočni košček sveta, in priložnost sem zagrabil z obema rokama,« pove Bučar.

Simon Bučar je dosegel cilj skupaj s prijateljem Tomažem in vodjo vodnikov Sonamom.

Zgodaj vstajali

Nadaljuje, da je njihov treking Annapurna Circuit skupaj z vsemi transferji trajal 12 dni. »Z Brnika smo najprej leteli v Dubaj, nato pa naprej v Katmandu, glavno mesto Nepala. Že drugi dan po pristanku smo nadaljevali pot do Pisanga, našega izhodišča. Priznati moram, da me noben dan trekinga oziroma hoje ni tako utrudil kot prvi in zadnji, ko smo imeli transferje z džipi in avtobusom. Pot do našega izhodišča Pisanga je bila res razburljiva in zame osebno največje adrenalinsko doživetje do zdaj. Vsak naslednji dan smo s hojo napredovali za nekaj sto višinskih metrov.

Odpravo so ves čas spremljali čudoviti razgledi na osemtisočake v okolici.

Vstajali smo zgodaj zjutraj in po zajtrku začeli hoditi. Na svetu je malo krajev, od koder je možno pogledovati na okoliške osem tisoč metrov visoke gore. Pozno popoldne smo običajno sklenili s hojo, pojedli kosilo in naredili še en aklimatizacijski vzpon. Telo smo morali pripraviti na višino, ki smo jo nameravali osvojiti naslednji dan. Ves čas smo opazovali čudovito gorsko panoramo in občudovali domačine, ki so nas sprejeli v lodžih, kjer smo prenočili. Njihova preprostost, nezahtevnost in gostoljubje so name naredili izjemen vtis,« nam je dogodivščino opisal Bučar.

Kaj podobnega si želijo še doživeti, se strinjajo udeleženci trekinga. 

S počutjem, glede na višinske razlike in druge napore, ki so neizogibni na takih potovanjih, k sreči ni imel težav. »Razen zadnjih dveh dni, ko sem zaradi visoke višine zatisnil oko le za kakšno uro. No, pa nekaj prebavnih motenj, glavobol in slabost so me spremljali nekaj dni, kar pa je glede na višino dokaj pogost pojav. A adrenalin in nizka temperatura ter razgledi, ki smo jih opazovali, so me vsako jutro znova gnali v nov dan,« pravi znani harmonikar, ki ga je himalajska pokrajina navduševala ves čas trekinga. »Najvišja točka našega potovanja, prelaz Thorang La, ki leži na višini 5416 metrov, pa je postal moj najvišji kraj, kjer sem kdaj zaigral na harmoniko.

Občutek je neopisljiv in zagotovo si želim kaj podobnega še doživeti. To mi predstavlja nekakšen izziv, neskončno veselje in tudi velik ponos, ponesti slovensko glasbo v tako oddaljene kraje,« še pravi Simon. Pa bo ekspedicijo ponovil še kdaj in še kje? Za zdaj, pravi, načrtov za podoben podvig nima. »Imam pa močno željo, da bi s harmoniko in slovensko pesmijo osvojil še kakšen delček sveta, kjer meha harmonike doslej ni raztegnil še nihče,« sklene Bučar.