Znani slovenski istospolni par se je razšel (FOTO)

Nekdanji barovec Nejc Rek je te dni zelo žalosten. Z večletnim partnerjem Renejem Žuničem sta se razšla. Nejca smo povprašali, kaj je povzročilo razhod mladega para, ki je rušil stereotipe istospolno usmerjenih, saj sta, kot pravita, v nasprotju z drugimi geji javno izpostavila svojo ljubezen.

»Na družabnih omrežjih in različnih portalih za zmenkarije dobivam vedno več sporočil, ali je res, da sem samski, ne zmanjka pa tudi nesramnih in žaljivih komentarjev. Pišejo mi, da sem kurba, ki se je vsak naveliča in jo odvrže. Pa je res tako? Odločil sem se, da prekinem molk in javno pojasnim. Ja, res je, samski sem in mi je tako tudi dobro, nič mi ne manjka, spoznavam nove ljudi in uživam v vsakem dnevu posebej. Do razhoda hitro pride, še posebej, ko se dve osebi ne vidita več skupaj ter se oddaljita druga od druge. Takrat je bolje, da gresta vsaka svojo pot in iščeta srečo drugje. Tako je tudi bilo pri naju. Seveda ne manjka ljudi, ki se vmešavajo v odnos dveh oseb ne glede na to, ali si javna osebnost ali pa nisi. Vedno se najde kdo, ki mu je dolgčas in ne ve, kako bi si popestril življenje ter si zapolnil praznino. V teh trenutkih sem videl, kdo je pravi prijatelj in kdo daleč od tega. Hvaležen pa sem vsakomur, ki mi je stal ob strani«, je povedal Nejc, ki si nekoč želi poroke in celo otroka.

»Istospolne poroke definitivno podpiram, prav tako posvojitev otrok. Vsak ima pravico izbrati v življenju, kako bo živel, ne glede na spol, usmerjenost, raso, vero itd. Vsi zaslužimo srečo, ljubezen in spoštovanje, in kar je najpomembneje, enakopravnost. Sam se želim poročiti in enkrat v prihodnosti verjamem, da se tudi bom. Seveda, ko pride tisti pravi. V prihodnosti pa tudi ne izključujem posvojitve otroka, če bo do tega prišlo. Zakaj pa ne? Tisti, ki pa so tako vneto proti, pa se naj vprašajo, ali so sami dovolj dobri starši, da lahko nekoga obsodijo, da ne more biti dober starš.«

V teh dnevih, ko preboleva razhod z Renejem in se privaja novi življenjski rutini, mu je, za nameček, poginila njegova hišna ljubljenka, podganica Lady.

»Pred več kot dvema letoma je v moje življenje vstopila podganica Lady, ki mi jo je podaril dober prijatelj. Takoj sva se razumela in moram reči, da je bila kot moj mali otrok, družinski član, ne samo ljubljenček. Rada se je crkljala, godila ji je vsaka pozornost, bila je tako razigrana in polna življenja. Pogosto je šla na moj vrat in se sprehajala po meni. Zadnji teden pa mi je postala malce čudna. Nikoli ni bila bolna, vendar je bila tokrat manj odzivna, ampak kljub temu je imela še vedno dovolj moči, da si je privoščila tekanje sem in tja, brez težav je jedla in pila, se crkljala. Včeraj pa šok ... Popoldne sem jo našel mrtvo. Ustavil se mi je svet. Takrat je umrl del mene, počilo mi je srce. Jokal sem kot dež, nisem se mogel ustaviti. Boli me izguba moje male Kepice, kakor sem jo ljubkovalno poimenoval, saj je praktično bila ob meni vedno, ko mi bilo najhuje, poznala je vse moje skrivnosti in me znala spraviti v dobro voljo. Pogrešal bom njeno tekanje sem in tja, zvok grizljanja hrane, njene poljubčke. Ne vem, kaj bom brez nje. Slovo je vedno težko. Kar pa mi gre še posebej na živce, pa je to, da še vedno velja med nami predsodek, da so vse podgane umazane in polne bolezni. To nikakor ne drži, saj so to tako čiste živali, da se mi sploh ne zavedamo, kakšno krivico jim delamo.«