Zrnec grdo padel v teatru

Ne zgodi se prav pogosto, da bi morali zaradi nesreče katerega od igralcev prekiniti gledališko predstavo. Tako kot se je zgodilo 21. septembra 2012 na Malem odru ljubljanske Drame, le nekaj sekund po začetku predstave Nežka se moži. V zaodrju se je huje poškodoval igralec Jurij Zrnec, ki se je s svojimi predvsem komičnimi vlogami marsikateremu Slovencu vtisnil v spomin. Ko je namreč s soigralcema Bojanom Emeršičem in Nino Valič stekel v zaodrje, se je tam spotaknil ob podporni steber scenografije in pri tem utrpel kompliciran zlom gležnja. In sicer tako hudega, da je, kot trdi v 55.000 evrov vredni tožbi proti zavarovalnici Adriatic Slovenica, pri kateri ima SNG Drama sklenjeno zavarovanje za primere nesreč, pri operaciji dobil kar 16 vijakov in dve ploščici, poleg tega pa zaradi operacije in pooperativnih posegov dobrega pol leta ni smel stopiti na nogo. Kot da to še ni bilo dovolj. Še dobra štiri leta si je moral pri hoji pomagati s palico. Povsem razumljivo je, da je zaradi vsega tega postajal prava živčna razvalina.

Koridor le ni bil širok 1,5 metra

Tistega začetka predstave se njen tedanji vodja in tudi tonski mojster Jože Jelenc dobro spominja. Po uvodni glasbi in poltemi, ko so se igralci »lovili in šli na eni strani notri in na drugi ven«, se v nekem trenutku po besedah Jelenca Zrnec ni pojavil na odru, Emeršič pa mu je nato sporočil, da se je nekaj zgodilo. »Ko sem šel naokoli, sem videl, da Jurij sedi na stolu,« se je spominjal in dodal, da so mu pozneje povedali, da se je spotaknil ob steber in da si je zlomil nogo. »Šlo je za nesrečo. Tisti podpornik tam vedno stoji,« je pred ljubljansko okrožno sodnico Vanjo Klavora povedala priča. Dodal je, da je ob tistem stebru prehod dovolj širok (ocenil je, da je bilo prostora za najmanj en meter) in da so tam postavljene tudi pomožne luči, »ki imajo filter modre svetlobe« in igralcem osvetljujejo pot v zaodrju. Zrnec namreč trdi, da je bil tisti podpornik slabo označen in da ga ni videl. Da je bilo na vaji še vse v redu, saj je ta potekala pri običajni svetlobi, na predstavi pa so bile razmere precej drugačne. Na eni strani so na odru močni reflektorji, v zaodrju pa popolna tema, zaradi česar se oko na takšne razlike težko navadi.

Kakor koli. Jelenc je zatrdil, da je bilo ob predstavi vse tako kot na dopoldanski vaji. Tega, da bi kateri od igralcev opozarjal na nevarnost, pa ni imel v spominu. Pri tem mu je Zrnečev pooblaščenec Dean Gončin pokazal načrt scenske postavitve, z vključenimi merami. Jelenc je odgovoril, da takšnega načrta z merami takrat ni imel, ob njegovem natančnem pregledu je mogoče videti, da bi moral biti v zaodrju 1,5 metra širok koridor med kuliso s podporniki in vzporedno steno, na to je odgovoril: »Nisem prepričan, ali je bil res.« Hkrati pa se je začudil nad stojalom z reflektorjem, ki je stal na začetku tega koridorja. »Ne vem, kaj so ti reflektorji tukaj,« se je vprašal.
Odgovor na to vprašanje je bilo razumljivo pričakovati od takratnega vodje luči Aleša Vrhovca. Ta je zatrdil, da je bilo zaodrje toliko osvetljeno, da se je lahko videlo koridor in morebitne ovire. Da bi reflektor, ki je, kot je razvidno s fotografij, zožil prostor med podpornim stebrom in nasproti stoječo steno, koga motil, pa je Vrhovec zanikal. »Nihče ni na to opozoril,« je povedal in dodal, da je to pravilni položaj reflektorja. A kot kaže, vse le ni bilo tako, kot bi moralo biti. »To stojalo mi ni znano. Oporniki so prelepljeni z belim selotejpom, nevarni robovi prelepljeni. Kot imam v spominu, pa stojala ni bilo. Stojalo ne bi smelo biti na tem mestu,« je ob pogledu na fotografijo povedal Tone Kuzma, inženir scenske opreme, ki je takrat dežural v Drami. »Če bi bilo tukaj in bi ga videl pred začetkom predstave, bi ga umaknil,« je povedala priča in dodala, da je bil prehod zaradi tega zožan.