Zvezdana Mlakar o slovesu od dveh prijateljev in bolezni kolegice

Igralka Zvezdana Mlakar je danes razkrila, kakšen težak dan je bil zanjo včerajšnji, pod njeno objavo pa se je usul plaz komentarjev in spodbudnih besed, saj njene iskrene objave sežejo naravnost v srce. »Objem pošiljam, draga Zvezdana, čeprav virtualni, vem, da paše«; »Kot je rekla pokojna kraljica Elizabeta II.: »Žalovanje je cena, ki jo plačamo za ljubezen«; Draga Zvezdana, srčni ljudje,  kot si sama, žalujejo/čustvujejo še intenzivneje ... Edino pametno, da poiščeš tolažbo v dobrih dejanjih ... Tista juha bo zlata vredna ...«

Njen zapis objavljamo v celoti:

»Bil je težek, včerajšnji dan.

Zbolela je naša kolegica, gledališka »tajesenska« in rodile so se slutnje, da mogoče ne bomo speljali petkove premiere. Ustavili smo se na najvišjih obratih pred cilnjo črto, še danes me zvija od tega »kaj pa zdaj«.

Zdaj že vem, da je premiera prestavljena.

Igralci smo vzgojeni, da ne »smemo«  biti bolni, odpovedati predstavo je greh in ta trda učenja je treba preseči. Učimo se sprejemati tudi takšne dogodke in srčno upam, da se naša Barbi poleg bolezni ne bori tudi s kakšno slabo vestjo. Bomo pač morali počakati na »pravi čas«!

Včeraj me je presekalo tudi sporočilo, da je umrla moja Manda Carli. Pesnica drobnih, nežnih verzov ( Mavrična rosa, Ljubim jutra...). Spoznali sva se pred 5 leti, ko sem na njenem pesniškem večeru brala njene pesmi. Od takrat mi je, celih 5 let, vsak teden poslala kakšno svojo pesem, 5 let me je en dan v tednu zbudila njena poezija. Govorila sem si, da je Manda moj angel. Včasih se ji tedne nisem zahvalila in jo povprašala o zdravju s katerim je imela večne probleme. S kakšnim toplim, človeškim bogastvom me je obsipala, s pozornostjo, ki seže najglobje!

Težko se poslavljam od tebe, draga Manda!

A to še ni bilo dovolj.

Včeraj smo se v Drami poslovili ( na komemoraciji ) tudi od Radka Poliča. Celo noč sem pisala in izbirala besede zanj, na koncu nisem mogla iz svoje kože, napisala sem osebno poslovilno pismo, spet tako intimno in direktno. Sekirala sem se, da bi morala biti bolj strokovna in uradna, potem pa sem se vprašala, kaj bi si želel Rac. Jasno, Rac ni prenašal leporečenja….njegovi prijatelji smo zadrževali žalost, požirali solze, zrak je bil gost od občutkov minevanja.

Kaj zdaj?

Nič, grem skuhat eno dobro, zdravilno juho, da jo odnesem naši bolnici!«