Zvone Šeruga knjigo prodal, še preden je bila natisnjena
Življenjepis svetovnega popotnika, novinarja in fotografa Zvoneta Šeruge bo izšel šele 10. novembra, a naročila so že v dveh dneh presegla prvotno število knjig, namenjenih tisku. Deseta knjiga Kilometri življenja združuje preostalih devet in ji dodaja še 30 let otroštva, mladosti in prvih potovanj: 130 držav, 18 potnih listov, 10 knjig, devet motorjev, šest celin, partnerica Romana in še kaj bi se našlo v knjigi, ki je pri bralcih tako zelo zaželena.
Prilagamo odlomek, ki ga je Zvone za pokušino objavil na facebooku:
Luči Bajange so počasi izginjale za zavojem reke in postalo je še bolj temno. Na jugu je nebo dobivalo nevarno črno barvo in vse pogostejši bliski so sekali mrak z zoprno, neprijetno slutnjo nevarnosti. Ob bregu, kjer se je kot trdnjava dvigal zid neprehodnega tropskega pragozda, se je voda lovila med drevesa, ki jih je kateri od prejšnjih viharjev izruval in vrgel v reko; njihove veje so rogovilasto štrlele v zrak in delale okoli sebe brzice, med katerimi so poplesavali vrtinci valečega se vodovja.
Mitja je stal na strehi čolna z dolgo bambusovo palico v rokah. »Drži smer z veslom«, je tulil. »S palico se bom odrival od brega, če naju bo preveč metalo v levo. Ampak niti ni bilo potrebno. Čolna sta, trdno povezana skupaj, ubogljivo drsela na varni razdalji od hoste. V prihajajočem večeru sta bila videti kot dve veliki senci. Gledal sem v nebo: med gostimi oblaki se je na trenutke pokazala velika svetla žoga; čez dva, tri dni bo polna luna. Vsaj nekaj časa bodo noči svetle in primerne za plovbo. Tisti neprijetni občutek pa je vseeno ostajal. Strahoma sem poslušal brbotanje okoli kovinskih barkač in vedno znova se mi je zdelo, da se bo ostra skala ali nerodno postavljena veja neusmiljeno zarila v trhlo dno. Reka je bila tuja in polna krokodilov. Breg pragozda nepristopen in zakladnica vseh mogočih nevarnosti. Malo zoprno bi bilo z luknjo pod ritjo, čisto res! Izvenkrmnega motorja seveda nisva imela. Le dve vesli, težki kot cent. Iztegnil sem roko: »Poglej!« Daleč zadaj je še za trenutek trepetala iskra svetlobe, potem pa je poslednji odsev Bajange neusmiljeno izginil za ovinkom. Pred nama se je kot grozljiva plahta temno odpirala afriška noč …
Če dobro pomislim – ne, danes si tega ne bi upal ponoviti. Ne po povsem neznani reki, ki se je včasih razvlekla nekaj sto metrov v širino. S krokodili, povodnimi konji in stranskimi rokavi, v katere bi lahko zašla, brez upanja, da si z nerodnimi vesli še lahko utreva pot nazaj in v glavni tok. Med ljudi ob reki, o katerih nisva vedela ničesar, in med roje komarjev, ki so rekli malarija namesto dober dan. Ter z obetom monsunskega dežja, za katerega nikoli nisva mogla vedeti, kdaj se bo z vso močjo spustil na naju.
Ne, ne bi si upal!
A v tem je navsezadnje čar tistih let, ko je človek že napol odrasel, v sebi pa še vedno nepremišljen otrok. Čas, ko je vse mogoče in je življenje brez meja. Kako otožno bi bilo, če bi že mladenič razmišljal na enak način kot danes – in kot mnogi navsezadnje razmišljajo vse življenje: je smiselno? Je varno? In je sploh mogoče?
