Aljaž Vesel: po konservatoriju naravnost na tuje odre
Aljaž Vesel je eden tistih, ki jih mika tujina. Njegova želja poskusiti srečo in uresničiti sanje tam je bila zares velika, zato ni odlašal in se je čez mejo podal naravnost s konservatorija. Brez kilometrine na domačih odrskih deskah, slovenskih opernih odrov sploh izkusil ni. Zdaj z ženo Gabriello živi in dela v Nemčiji, pot pa ga je najprej popeljala v Švico, kjer je študiral.
Že med študijem so mu začeli ponujati avdicije, od tam pa je šel naprej v Nemčijo, kar ni naključje, čeprav koga preseneti. Marsikoga je namreč zanimalo, čemu ne Italija, ki je bližje ter slovi kot zibelka opere. »Nemčija je prevladala, ker je tam v zadnjih letih najboljši evropski operni trg. Veliko je teatrov, tudi mojih nastopov je v Nemčiji trenutno 90 odstotkov. Sem član solističnega ansambla teatra Landesbühnen Sachsen v Dresdnu, kar je moja prva redna zaposlitev.« V obdobju med Švico in Nemčijo so ga povabili tudi v slovito milansko Scalo, v kateri so nastopala največja operna imena vseh časov. »V Scalo sem bil povabljen pred kakšnim letom kot eden od 40 med 1000 z vsega sveta. Šlo je za pevsko tekmovanje. Že med študijem sem debitiral na züriškem festivalu in veliko nastopal tako na opernem kot koncertnem odru. Preden sem zaključil študij, sem že imel podpisano pogodbo. S tem sem zadovoljen. Konkurenca je velika. Za prostor v našem ansamblu je bilo 74 povabljenih tenorjev. Treba je počakati, da pride tvoj čas.«
Primerjava z Domingom
Deležen je bil tudi že nekaterih primerjav. Najbolj zabavna, ki ga je nasmejala, se mu je zdela tista, da s svojo pojavo in gosto pričesko spominja na slovitega kolega Roberta Alagna, na avdiciji za operno hišo v Stuttgartu pa mu je direktor denimo rekel, da zveni kot mladi Placido Domingo. »Rekel sem mu, da mi je naredil več strahu kot mi polaskal. Poskušam biti največja konkurenca samemu sebi. To je prvo, osnovno.« Dominga ali Alagne še ni osebno srečal, delal pa je z nekaterimi drugimi ljudmi, ki nastopajo v največjih opernih hišah na svetu. »Z nobenim ni bilo problema za pogovor. Od takih pevcev se veliko naučiš. Včasih se pri delu zdijo naporni, ampak to ni res. Resnica je, da dajejo in zahtevajo najprej svoj maksimum in potem isto tudi od kolegov. Vsak dan znova. To je ena najpomembnejših stvari v tem poklicu.« Ga mikajo tudi druge zvrsti? Morda kaj takega, kar delajo Il Divo, Il Volo …? «Sem za to, da se dela dobra glasba. Za zdaj me takšne variante še ne zanimajo, sem pa že dobil ponudbe, kot pedagog tudi poučujem. Magistriral sem iz pevske pedagogike, pet let učil.«
V Nemčiji se je dobro vživel, ga je pa presenetila tamkajšnja raznolikost. V Münchnu, denimo, je povsem drugače kot v sosednjih mestih. »Nimam problema s tem, kje živim, saj se zelo hitro aklimatiziram. Verjetno ker sem študiral na akademiji v Zürichu, kjer sem spoznal ljudi z vsega sveta. To ti da neko širino, drugačen pogled na svet, kar je zelo pomembno.«
Za Aljažem je uspešna sezona. Med drugim je debitiral v vlogi grofa v eni izmed največkrat izvedenih oper Rigoletto. To si šteje v velik uspeh, saj je ta vloga po besedah velikih tenorjev ena najtežjih v liričnem repertoarju. Konec junija je uspešno nastopal na Brandenburškem gala koncertu. Trenutno nastopa na mednarodnem festivalu Dein Lied v Bad Windsheimu v bližini Nürenberga, kjer je predstavljal Slovenijo. Na festivalu vsako leto predstavijo dve državi z umetno in ljudsko pesmijo. »Letos je bila na vrsti Slovenija, poleg Litve in Nemčije. Z veseljem sem se odzval povabilu festivalskega direktorja Christopha von Weitzla. Poleg slovenskih samospevov sem pripravil čisto poseben kolaž 25 slovenskih ljudskih pesmi. Za to priložnost sem po dolgem času spet vzel v roke harmoniko in se sam spremljal. Publika je bila navdušena in dobili smo stoječe ovacije.« V občinstvu je bil tudi Gregor Jovan, konzul v Münchnu. Sicer bo konec avgusta v Felsenbühnen Rathen v Nemčiji debitiral v vlogi Erika v Wagnerjevi operi Leteči Holandec.
S prstanom nič drugače
Prejšnji mesec je z ženo Gabriello praznoval prvo obletnico poroke. »Življenje se ni spremenilo. Spoštovanje, iskrenost in ljubezen. To je to,« pravi o zakonskem stanu. Gabriella je tudi operna pevka, sopranistka. Bila je tudi agentka, a ne Aljaževa. Se pa odlično ujemata tako zasebno kot v poklicu. Gabriella do potankosti pozna Aljaževo delo in ga tudi razume. V poklicih, kot sta njuna, je za uspešen zakon namreč potrebno tudi razumevanje poklica parterja. Ko ni predstav, so vaje. Tudi med zaprtjem je vadil. Ker nekaj časa ni smel v teater, se je moral znajti. Sosedom je napisal pismo, opisal svojo situacijo in vprašal, ali bi jih motil, če bi vsak dan vadil doma vsaj dve uri. Prav med koronskim zaprtjem sta se z ženo odločila tudi za posvojitev hišnega ljubljenca. Z njima zdaj biva psička iz enega od zavetišč. Aljažev dom je Nemčija, a v rodno Slovenijo prihaja vsaj trikrat na leto. Zadnje čase zaradi nastopov tudi večkrat.
Sicer pa rad kaj skuha in se potepa. »Res si poskušam vzeti čas zase, čeprav mi to trenutno ne uspeva najbolje. Je pa v mojem poklicu nujno, da sem tudi športno dejaven. Zdaj za razgibavanje in kondicijo skrbi tudi lajajoča kosmatinka, brez nje bi migal veliko manj. Zelo rad tudi nič ne delam.«
