ZIMZELENI
Andrej Šifrer: Nove pesmi so kot dojenčki
Lansko leto je bilo za Andreja Šifrerja izjemno uspešno, letos je vse drugače. Kljub virusu in nevšečnostim, ki pestijo glasbenike, legendarni pevec ne počiva.
Odpri galerijo
»Čudni časi ponudijo čudne ljudi, ti pa take rešitve, ki bi še včeraj veljale za šale, danes pa so del nove normalnosti.« Tako razmišlja Andrej Šifrer o letošnjem letu, ki je zabodlo nož v hrbet vsemu, za kar smo mislili, da se ne more zgoditi. Njegovo lansko leto je bilo pravljično – izšla sta dva cedeja, med njima pa se je zgodil koncert njegove kariere. Gallusova dvorana Cankarjevega doma je odmevala od pesmi, ki so bile obdelane za simfonični orkester, Šifrer pa je s svojimi gosti uprizoril spektakel, kot ga še ni bilo. Skoraj do dneva natančno leto dni pozneje pa je svet ugasnil.
»Začuda mi je na začetku kar prijalo. Očitno sem bil tudi sam tako vpet v to kolesje, da sem v sebi hitro odkril lenuha, ki je prevzel vajeti v roke in me prepričal, da je počitek tisto, kar potrebujem. Potem so mi zmanjkali prijatelji in kmalu sem pel svojo znano prirejeno Ni več odprtih gostil'n, zato ne srečam več dobrih ljudi, Vse bolj nas dolgčas razjeda, ker vsi prijat'l'i domov so odšli,« pravi glasbenik, ki pa živi blizu gozda, kjer je imel dovolj prostora za gibanje.
»Tenis mi je najbolj manjkal, in ko smo se vrnili na igrišča, sem bil spet navdušen. Morda ni napačno, da ti včasih vzamejo kakšno samoumevno igračko. Ko jo dobiš nazaj, jo bolj ceniš. V Radovljici imamo ekipo prijateljev tenisačev, in ker sem med njimi najslabše podkovan v tej stroki, so toliko solidarni, da lahko igram v paru z najboljšim. Moj teniški sopotnik Miro Sternad - Fogl je zelo prizanesljiv in vzpodbujajoč mojster tenisa in ne godrnja, tudi ko ga polomim. Seveda vsakemu dvoboju sledi obvezna analiza, ki traja po navadi dlje kot tekma in je sestavni del tenisa.«
Z glasbo nekaj časa ni bilo nič. »Naenkrat pa so ideje začele kapljati od vsepovsod in nabralo se jih je za par vrčkov. Seveda potrebujejo še resno obdelavo, a kar imam posneto v demo obliki, me veseli. Seveda jih bom najprej poizkusil na koncertih, nato pa bom šel, morda drugo leto, v studio. Nič se ne priganjam, a opazil sem, da avtor, ustvarjalec nikoli ne gre v pokoj. Vedno znova se krešejo verzi, zamisli in melodije, ki čakajo na spojitev v čim bolj idealno zlitje,« pravi Šifrer, ki je minuli teden nastopil v Siti Teatru z Manco Berlec, ki je na televiziji povedala, da je njuna edina skupna točka ta, da imata oba rada dekleta.
»Bolj točno je bilo tako, da imava dve skupni točki. Prva je ta, da obojestransko spoštujeva svoje avtorsko delo, drugo pa je povedala Manca. Iskreno! Zakaj pa ne, saj je sprenevedanja tako ali tako preveč. Kljub različnosti nama je špil odlično uspel, ona pa me je spet navdušila s svojimi povsem posebnimi besedili in muz'ko.« V bližnji prihodnosti bo Šifrer nastopil v Brežicah, Kranju in Moravčah, kjer bo že zapel nekaj novih pesmi. »Nove pesmi so kot dojenčki, potrebujejo dobro leto, da shodijo. Nekatere pa nikoli,« meni Šifrer, ki se nima za pesimista. »Optimist ima vedno prav, dokler ne gre kaj narobe! Pazim, da je kozarec vedno do roba poln, ker ko malo spusti, ga dolijem.«
»Začuda mi je na začetku kar prijalo. Očitno sem bil tudi sam tako vpet v to kolesje, da sem v sebi hitro odkril lenuha, ki je prevzel vajeti v roke in me prepričal, da je počitek tisto, kar potrebujem. Potem so mi zmanjkali prijatelji in kmalu sem pel svojo znano prirejeno Ni več odprtih gostil'n, zato ne srečam več dobrih ljudi, Vse bolj nas dolgčas razjeda, ker vsi prijat'l'i domov so odšli,« pravi glasbenik, ki pa živi blizu gozda, kjer je imel dovolj prostora za gibanje.
»Tenis mi je najbolj manjkal, in ko smo se vrnili na igrišča, sem bil spet navdušen. Morda ni napačno, da ti včasih vzamejo kakšno samoumevno igračko. Ko jo dobiš nazaj, jo bolj ceniš. V Radovljici imamo ekipo prijateljev tenisačev, in ker sem med njimi najslabše podkovan v tej stroki, so toliko solidarni, da lahko igram v paru z najboljšim. Moj teniški sopotnik Miro Sternad - Fogl je zelo prizanesljiv in vzpodbujajoč mojster tenisa in ne godrnja, tudi ko ga polomim. Seveda vsakemu dvoboju sledi obvezna analiza, ki traja po navadi dlje kot tekma in je sestavni del tenisa.«
Z glasbo nekaj časa ni bilo nič. »Naenkrat pa so ideje začele kapljati od vsepovsod in nabralo se jih je za par vrčkov. Seveda potrebujejo še resno obdelavo, a kar imam posneto v demo obliki, me veseli. Seveda jih bom najprej poizkusil na koncertih, nato pa bom šel, morda drugo leto, v studio. Nič se ne priganjam, a opazil sem, da avtor, ustvarjalec nikoli ne gre v pokoj. Vedno znova se krešejo verzi, zamisli in melodije, ki čakajo na spojitev v čim bolj idealno zlitje,« pravi Šifrer, ki je minuli teden nastopil v Siti Teatru z Manco Berlec, ki je na televiziji povedala, da je njuna edina skupna točka ta, da imata oba rada dekleta.
»Bolj točno je bilo tako, da imava dve skupni točki. Prva je ta, da obojestransko spoštujeva svoje avtorsko delo, drugo pa je povedala Manca. Iskreno! Zakaj pa ne, saj je sprenevedanja tako ali tako preveč. Kljub različnosti nama je špil odlično uspel, ona pa me je spet navdušila s svojimi povsem posebnimi besedili in muz'ko.« V bližnji prihodnosti bo Šifrer nastopil v Brežicah, Kranju in Moravčah, kjer bo že zapel nekaj novih pesmi. »Nove pesmi so kot dojenčki, potrebujejo dobro leto, da shodijo. Nekatere pa nikoli,« meni Šifrer, ki se nima za pesimista. »Optimist ima vedno prav, dokler ne gre kaj narobe! Pazim, da je kozarec vedno do roba poln, ker ko malo spusti, ga dolijem.«