Anže ujel Moniko Avsenik, uživa tudi s Plestenjakom

Anže Langus - Dagi je vsestranski glasbenik, bas kitarist, aranžer, producent in besedilopisec ter del benda Jana Plestenjaka, ki je v začetku leta izdal svoj prvi samostojni album, ki ga je poimenoval Mamin sin. In to v digitalni obliki, kar se sklada s časom, v katerem živimo. Samostojni album si želi vsak glasbenik. Žal pa so časi drugačni in so vinilne plošče in zgoščenke zamenjali spletni albumi.

»Na album Mamin sin sem uvrstil 13 osebnoizpovednih avtorskih pesmi iz različnih obdobij svojega življenja, z različnimi ljudmi in tudi gosti. Pesmi so avtobiografske in izhajajo iz mene, iz mojih dogodkov v preteklosti, iz lastnih izkušenj, dobrih in slabih, srečnih in žalostnih. Zajemajo zadnjih deset let mojega življenja,« pove Dagi, ki mu ob spominu na otroška leta najprej pride na misel beseda mama.

»Pomislim tudi na brezskrbnost, lepe trenutke, socializacijo, brezskrbno tekanje po športnih igriščih, vožnje s kolesom, pa tudi glasba me spremlja od ranega otroštva. Recimo iz vrtca ali prvega razreda OŠ, kjer sem se že začel spogledovati z bas kitaro. Ja, zgodaj sem izbral svoj inštrument. Podaljšek električne kitare je tudi kontrabas,« pravi glasbenik, ki je še vedno tudi del benda Jana Plestenjaka, na kar je zelo ponosen.

»Na vsako vajo in koncert grem z dvignjeno glavo. Sodelovanje z Janom in preostalimi izvajalci ti da širino, ki je zelo pomembna pri razvoju glasbenika. Tega se zavedam in sem hvaležen za vse preigrane kilometre, ki so za menoj. Prav to je namreč najboljše, kar ti da praksa, da lahko svoj poklic opravljaš kar najbolje,« pravi Dagi, ki je sicer res še živel v obdobju, ko so bili albumi več vredni in je bilo običajno, da si šel zgoščenko ali LP-ploščo kupit v trgovino. »Zdaj tega žal ni več, zato sem se tudi sam odločil zgolj za digitalno izdajo, saj sem že prevečkrat videl, kako od nekoga dobiš v dar CD in ga odložiš na polico, vse težje jih je tudi nekje poslušati. Sem pa v zadnjih letih začutil strast do digitalnega formata in CD-jev dejansko ne pogrešam več. Pač se je treba prilagajati novodobnim časom in s tem nimam težav,« nam zaupa Dagi, ki je povezan tudi z družino Avsenik, saj je njegovo dekle izvrstna pevka Monika Avsenik, hčerka Gregorja Avsenika, sina legendarnega Slavka Avsenika.

Zato ga povprašamo, kako gleda na dejstvo, da se noben glasbenik ne bo mogel več pohvaliti s takšno zapuščino, kot jo lahko vidimo v Muzeju Avsenik? »Res je. Na to lahko gledamo tudi z aspekta tragike. A ker to ni dobro, poglejmo na to z druge plati, saj vsako novejše obdobje s seboj prinese tudi neko novo platformo. Treba se je znati le prilagoditi in poskušati delati enako dobro in na visoki ravni zadovoljiti svoje poslušalce,« pravi Dagi, ki ustvarja tako pop kot tudi jazz glasbo.

»Tega si nikoli nisem mislil, sem si pa vedno želel. Najprej sem si samo želel delati glasbo in v tem uživati in prišel sem do zaključka, da stvari pridejo same od sebe. Če nekaj rad delaš in si v tem tudi dober, potem pohvala pride in lahko od tega živiš. Saj tudi glasbe nisem začel ustvarjati zaradi denarja, pa od tega živim. Najprej volja, želja, trdo delo in tako kot v vsaki drugi panogi pride nato nagrada in se sadove lahko pobere,« še pove Dagi. In ko ga pobaramo, kaj pričakuje zdaj, po epidemiji, se bodo poslušalci in koncerti vrnili hitro ali postopoma, odgovori: »Če gledam prek sebe, bi rekel, da ja. Interakcija, ki nastane med izvajalcem in publiko, je nekaj, kar imamo vsi zapisano v genih, in vsi smo druženja zelo pogrešali. Predvidevanja v zadnjem letu so bila zibelka razočaranj in tudi sam ne vem, kaj natanko lahko pričakujemo do konca leta. Lahko le potrkam, da imam streho nad glavo, ljubečo partnerico, zdrave sinove in toplo posteljo.«