Barbra Streisand bo pri 81 letih končno začela živeti

Na prvo žogo je morda živela sanje. Milijoni jo obožujejo, kar dokazuje več kot 150 milijonov prodanih albumov. Z glasom, ki bi omehčal še kamen, si je pripela osem grammyjev, oskarja za najboljšo originalno pesem in bila štirikrat sprejeta v Grammyjevo dvorano slavnih. Vile rojenice niso Barbre Streisand obdarile le z izjemnim glasom, ampak tudi z nič manjšim igralskim darom, saj se lahko pohvali tudi z oskarjem za najboljšo igralko in kot prva (in skoraj 40 let edina) ženska z zlatim globusom za režijo.

Ob tem jo že četrt stoletja greje ljubezen Jamesa Brolina. A čeprav se to bere skoraj kot pravljica, je zvezdnica priznala, da svojega življenja v resnici ni polno živela in se veliko zabavala. Zato je pri 81 letih, od katerih je približno šest desetletij posvetila šovbiznisu, slednjemu sklenila obrniti hrbet.

Ogromno prahu je dvignila, ko je dala klonirati svojo psičko Samantho. FOTO: Š Lucas Jackson/Reuters Reuters Pictures

»Želim živeti svoje življenje! Z moževim tovornjakom želim odriniti na pot, brezciljno potovati naokoli, po možnosti z najinim sinom in vnuki v bližini. Kadar so oni blizu, je vse zabavno,« je napovedala upokojitev. »Če sem povsem iskrena, se v življenju nisem veliko zabavala. In tega si zdaj želim!«

Bogati spomini

Upokojitev se običajno praznuje z zabavo ali vsaj kosom torte. Pevka pa s skoraj 1000 strani dolgimi spomini, ki jih je pisala skoraj 25 let. Prve zapiske, ki so v obliki knjige v teh dneh prišli v knjigarne, je s svinčnikom začela delati že leta 1999. Pri tem je dejala, da je njen spomin nekoliko nezanesljiv, čeprav jo zapisane podrobnosti iz njenega življenja in obilje anekdot postavljajo na laž.

Med platnice je namreč ujela zvezdniške prepire iz zakulisja, omrežene snubce, spomnila se je vzdevka Angelina Scarangella, pod katerim se je anonimno prijavljala v hotele, in skoraj enciklopedično popisala jedi, v katerih je uživala.

Sicer pa se njena zgodba začenja v Brooklynu, kjer so njeno otroštvo zaznamovali očetova smrt pri njenih le 15 mesecih, mama, ki ji nikoli ni izkazovala ljubezni ali je spodbujala, in tolikšna revščina, da je imela namesto punčke ali plišaste igračke steklenico tople vode, ki jo je objemala med spanjem. A kljub temu je vendar nekaj imela – glas! »Stara sem bila pet, morda šest let, ko sem s prijateljicami že prepevala na hodniku. Akustika je bila tam odlična!«

Nič kaj srečen dom, v katerem je mama njene sanje o igralski karieri zatirala na vsakem koraku, je Streisandova zapustila že pri 16 letih z enim ciljem v mislih: postati slavna. A čeprav so se ji sanje velikopotezno uresničile, zdaj priznava, da je bilo bolj vznemirljivo o tem sanjati kot živeti v resničnosti slave. »Rada imam svojo zasebnost, v zvezdništvu v resnici ne uživam.«

O nosu in snubcih

Vrata v svet slave so se ji odprla s pevskim nastopom v gejevskem baru, na široko pa razmahnila z broadwayskim muzikalom Smešno dekle, čeprav tega uspeha ni mogla na polno užiti. Grenil ji ga je soigralec Sydney Chaplin, ki jo je, užaljen zaradi zavrnitve, na vsakem koraku poskušal sabotirati. Vseeno pa so bila 60. in predvsem 70. leta v znamenju Streisandove, čeprav z njenim glasom omrežena svetovna publika ni mogla mimo njenega opaznega nosu.

»Barbra Streisand pooseblja zmago avre nad videzom. Njen nos je predolg, prsi premajhne, boki preširoki. A ko stopi na oder, z glasom preseže generacije in kulture,« so ji v časniku Newsweek magazin 1966., ko je prvič prišla v Anglijo, sočasno peli hvalospev in jo okrcali.

Nosu si ni želela operirati, saj ji je všeč, zaradi njega je posebna in morda v njem tudi tiči skrivnost njenega izjemnega glasu. FOTO: Chip East Reuters Pictures

»Celo po vseh letih me te žalitve še vedno bolijo in hkrati ne morem verjeti vsem pohvalam,« je zapisala v spominih, s katerimi je končno želela prevzeti nadzor nad svojim življenjem in naracijo. Nič čudnega, da je v njih pisala tudi o svojem nosu, lepotno operacijo katerega je kljub pritiskom vedno zavračala.

»Ali ni moj talent dovolj, sem si mislila. Poleg tega bi bila operacija draga in boleča pa tudi tvegana. Kdo ve, morda bi vplivala na barvo mojega glasu. Zdravnik mi je namreč dejal, da imam nepravilen nosni pretin in da morda prav zaradi tega zvenim, kot zvenim,« piše in dodaja, da so ji bili vrh vsega veliki nosovi vedno všeč. »Le pomislite na italijansko igralko Silvano Mangano. Tudi njen nos je bil velik, pa vendar so vsi menili, da je lepa.«

V knjigi se dotakne tudi nekdanjih ljubezni in snubcev, čeprav bi to osebno poglavje svojega življenja najraje izpustila. »O njih nisem želela pisati. A mi je založnik dejal, da moram vključiti tudi te sočnosti, če želim knjigo prodati.«