Bolj kot žoga so ga vlekle note

Jasmin Stavros je že stari znanec glasbenih odrov, a bi vseeno težko verjeli, da je na sceni že pet desetletij. Odrskega abrahama, s katerim se bo srečal letos, je praznoval tudi v Sloveniji, na prireditvi Moč glasbe nas združuje v Lenartu.
Da bo Dragoljub Milo Vasić, kot je njegovo pravo ime, glasbenik, mu je bilo bržkone položeno v zibelko. Splitčan, ki bo letos dopolnil 65 let, je iz glasbene družine. Vseeno pa ga je bolj kot note privlačil nogomet, a nato kljub talentu ni šel po poti poklicnega nogometaša, saj ga je oče namesto na Hajdukov stadion vpisal v glasbeno šolo klavirja in kontrabasa, dve leti je obiskoval tudi solo petje, pri 12. letih pa je začel igrati bobne in se tri leta pozneje že pridružil več skupinam –​ Aquarius, Mladi batali (današnji Magazin), Delfini, More ... Čisto profesionalno se je z glasbo začel ukvarjati leta 1969.

Danielova Đuli bomba

S komaj 18 leti je s skupino Delfini odšel na večmesečno turnejo po takratni Sovjetski zvezi. Nekaj let zatem je začel odkrivati jazz, od konca sedemdesetih pa je delal kot studijski bobnar v založbi Jugoton, današnji Croatia Records. Kot bobnar je spadal v vrh najbolj iskanih in najbolje plačanih v bivši Jugoslaviji. Sodeloval je z Mišem Kovačem, Josipo Lisac, Arsenom Dedićem, Ivico Šerfezijem, Ljupko Dimitrovsko, Duškom Lokinom, Nedo Ukraden in drugimi. Leta 1980 je za dve leti odšel v Ameriko in končal zasebno jazz akademijo Stanley Spector v New Yorku kot najboljši študent iz Evrope. Zaradi tega je leta 1982 dobil zeleno karto za življenje v Ameriki, vendar je že imel ženo in dva sinova, zato se je vrnil v domovino. Pred odhodom v Ameriko je v splitskem HNK štiri leta igral tolkala pod dirigentsko palico Šuteja, Papandopula, Bombardellija in Bareze. Vzporedno je snemal bobne za plošče in igral v skupini Oliverja Dragojevića in Meri Cetinić. Pravi, da je najraje igral z Oliverjem, saj mu je večkrat odstopil mikrofon.

Največji finančni uspeh mu je prinesel legendarni Daniel Popović z zimzeleno evrovizijsko skladbo Đuli. »S triminutnim bobnanjem sem zaradi neverjetnega, fenomenalnega uspeha skladbe zaslužil toliko, da sem si kupil stanovanje v Splitu,« se spominja zlatih časov. Tista leta je z glasbo zaslužil zares veliko. Živel je razkošno, nosil dizajnerske obleke, spal po hotelih, zapravljal v Londonu, kupoval avtomobile, hodil na drage večerje. Priznava, da ni znal z denarjem in je ves zaslužek zapravil. Đuli pa ni Stavrosova edina evrovizijska izkušnja. Tri leta po odmevnem Danielovem uspehu je na evrovizijskem odru na bobnih spremljal Doris Dragović, ki je Jugoslavijo zastopala s skladbo Željo moja.

Čeprav je bil profesionalni glasbenik že leta, je začel peti dosti pozneje. »Leta 1986 sem po naključju zamenjal pevca, ki ni prišel na snemanje dueta z Doris Dragović. Rajko Dujmić mi je rekel, da imam edinstveno barvo glasu, in mi dal odrsko ime Jasmin Stavros. Tako se je začelo.«

Pol leta na morju

Zasebno strasten ribič in smučar polovico leta preživi na morju, na Korčuli, drugo pa v okolici Zagreba. V zasebnem življenju ga je kljub poklicnim uspehom spremljalo tudi precej smole in žalostnih trenutkov. Pogosto se šušlja o njegovih plastičnih operacijah. Teh ne skriva, a pove, da so bile nujne zaradi zdravstvenih razlogov. V sedemdesetih letih sta imela z bratovim prijateljem na Hvaru hudo prometno nesrečo. S helikopterjem so ga prepeljali v bolnišnico v Split. Imel je štiri plastične operacije na nosu in ustnici, dobil je več kot 60 šivov na glavi, saj mu jo je razmrcvarilo. Zdravniki so se čudili, da je sploh preživel, in v bolnišnici je bil več kot osem mesecev. Težke trenutke pa je družina preživljala tudi zaradi hudih zdravstvenih težav mlajšega sina Kreša. Tri leta starejši prvorojenec Milo je ubral očetovo pot in je vrhunski bobnar.