Če te pokličejo Kostelci, se moraš odzvati (FOTO)
V Sloveniji verjetno ni tako majhnega kraja, kot je Kostel, od leta 1999 tudi občina, v kateri živi okoli 650 prebivalcev, ki vedno znova vabijo k ustvarjalnosti. Predvsem v folklornem izročilu, pevskih in tamburaških skupinah. Svoj pečat kraju daje tudi tradicija.
Pri Fari, na vzpetini nad naseljem, stoji župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Prav na veliki šmaren tja romajo razseljeni Kostelci z vseh koncev sveta, ki so nekoč množično odhajali v tujino v iskanju boljšega življenja. V domači kraj se vedno radi vrnejo, da bi počastili Marijo, tudi na Tamburanje va Kostele, edinstveno etnografsko prireditev, ki jo od ustanovitve občine leta 2008 organizirata tamkajšnji zavod za kulturo in turizem ter občina. Tamburanje, izraz je v krajevnem narečju, poleg igranja na tamburice vključuje tudi raznovrstno dogajanje s kulturnimi, etnološkimi, ekološkimi, trgovskimi in športnimi vsebinami. Tudi to privablja ljudi. »Čeprav smo po prebivalstvu občina v letih, nam prav takšna srečanja razkrivajo lepšo prihodnost. Staroselci prihajajo k nam predvsem zato, da bi poskušali ujeti korenine prednikov,« je ponosna županja Nataša Turk.
Dopolni jo Marjan, ki je rodni dom zapustil pred 40 leti: »Korenine človeka trdno držijo vse življenje. Ne le, da stike s Kostelom ohranjam ob tem prečudovitem dogodku, ki je nabit s čustvi, odzovem se vedno, ko začutim notranji klic.«
Poskočni in uglašeni
Po sveti maši, ki jo je daroval škof in rojak Ivan Jurkovič, apostolski nuncij v Kanadi, je sledila tradicionalna povorka v ljudskih nošah od cerkve do prireditvenega prostora pri šoli, kjer so se predstavile različne skupine. »Ta kraj je tako domač, da se Vesele Ribničanke že vrsto let brez pomisleka odzovemo vabilu. Zapele smo nekaj ribniških kitic in se imele zelo lepo,« je vtise strnila Marinka Vesel. Poskočni so bili tudi člani Folklorne skupine DU Vinica, ki so dolino zgornje Kolpe popestrili z milozvočnostjo ljudskih običajev svojega kraja, ob mejni reki nekoliko nižje. Množice so pozdravile tudi Koncavaški spev in domačo skupino Nežica. Prisrčne aplavze so poželi najmlajši, folklorna skupina in vrtec pri šoli Fara, enako tudi Folklorna skupina Grmada z Velikih Poljan.
»Kostelci so naši prijatelji. Če te prijatelji pokličejo, se moraš odzvati. Kaj naj še rečem, razen da ta krščanski dogodek res oživi podeželje in nam prikliče spomine na otroštvo,« je po sestopu z odra v iskanju sence povedal Andrej Ambrožič. Čisto za konec pa so brenkali in peli ljudski godci, šestčlanska (meddržavna) zasedba iz vasi z obeh bregov Kolpe.
»Res je, zbrali smo se po poznanstvih. Rekli smo si, saj smo pravi mojstri, na oder bomo stopili brez vaj. Kot ste slišali, je naš nastop izzvenel uglašeno. To je spodbuda, da bomo zagotovo še kje nastopili,« je obljubil Aleš Jurjevič, ki je zbral druščino ljudskih godcev. »Več kot 60 let me v teh krajih poznajo kot mužikaša na harmoniki, igram pa tudi kitaro. Nisem omahoval, ko me je Aleš poklical,« je med igranjem po strunah prste premikal Dino Colnar, znan kot Brico.
V ospredju je družinski praznik.
»Ne gre le za otroške delavnice, barantanje ob stojnicah, folkloro, druženje, hrano … V ospredju je družinski praznik, glasno odmeva domača govorica,« je dodala Tinkara Hodnik, direktorica Zavoda za turizem in kulturo Občine Kostel. Kot čudovit je opisala tudi večer pred velikim šmarnom. Po bogoslužju je ob prifarskem potoku govorico zamenjala glasba. Prifarski muzikanti, skupina Dupljak in Maja Mišmaš ter seveda vsi domačini so poskrbeli za nepozaben večer.
»Spominjam se prvega tamburanja novembra v telovadnici osnovne šole. Potem smo prireditev preselili na odprto. Več let smo jo imeli nekaj dni, tudi s festivalom tamburic. Ko je bil ta opuščen, nam je ostal sveti praznik čaščenja Device Marije. Kot vidite, smo na tem jezikovnem in geografskem otočku slovenske zemlje ustvarili nepozabna doživetja,« je ponosen Martin Marinč, ravnatelj osnovne šole pri Fari in vodja nadvse znanih Prifarskih muzikantov.
Rekli smo si, saj smo pravi mojstri, na oder bomo stopili brez vaj.
