Cvitkovič z novim filmom o svetu zasvojencev
Režiser Jan Cvitkovič se je s svojim dokumentarnim filmom Gram srca podal v svet zasvojencev, narkomanov. Na ljubljanskih ulicah se je pogovarjal z njimi, pri čemer so mu izpovedali dele svojih življenjskih zgodb. Cvitkovič je po premieri filma v Kinodvoru te dni pojasnil, da ideja za film, naslov, način montaže ni bila njegova: »Jaz sem samo bil tam s temi ljudmi in se pogovarjal z njimi. Spoznal sem raznorazne odvisnike. Skoraj vsem je skupna ena stvar – pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Ostala je luknja, ki jo skušajo zafilati. In jo filajo, filajo in filajo. A se nikakor ne pusti zafilati. Z nobenim gramom,« je zapisal ob filmu.
Film ni imel scenarija, načrta, urnika. »Večinoma sva bila sama z direktorjem fotografije Aleksandrom Petricem. Vzela sva kamero, hodila po mestu, iskala te ljudi in se družila z njimi,« je pojasnil. Kot je dodal, je bil velikokrat z njima tudi Boštjan Brezovnik, producent filma, ki je podal tudi idejo zanj ter ga povabil k sodelovanju.
Neka čudna lepota
Sam se sprva ni hotel lotiti filma o narkomanih, saj se mu je zdelo, »da se je tega že dovolj nagledal v življenju«. Ko pa je zadevo prespal, si je premisli, a samo, »če gredo iskat lepoto, če lepota v tem svetu sploh obstaja«. Meni, da so na koncu vendarle našli »del ene čudne lepote«. S protagonisti je bilo treba vzpostaviti zaupanje. Ključ do tega je bil po režiserjevih besedah Petric, ki ta svet pozna od prej. Sam je mislil, da bo trajalo precej dlje, da bodo sprejeli tudi njega, a se je to zgodilo zelo hitro. »Ti ljudje so zelo senzibilni in so zelo hitro dojeli, da ne iščemo senzacije. Začutili so, da nas zanimajo oni kot ljudje,« je pojasnil.
Ker je tudi sam pred snemanjem imel predsodek do odvisnikov, je bil film zanj na neki način zdravilen.
Poudaril je, da so bili vsi nastopajoči v filmu pred kamero prostovoljno. In če jih veliko sprva ni želelo sodelovati, so pozneje, ko so videli, kako delajo, vsi želeli stopiti pred kamero. Najtežjih situacij, ki so jih posneli, ni v filmu, je še pojasnil Cvitkovič in dodal, da njihov namen ni bil šokirati. Se pa je vsak od članov ekipe vsaj enkrat med snemanjem zlomil.
Ker je tudi sam pred snemanjem dokumentarca imel predsodek do zasvojencev, je bil film zanj na neki način zdravilen, je še povedal Cvitkovič. Proces nastajanja filma je sicer trajal skoraj leto dni. Ker sta s snemalcem dneve in dneve hodila po mestu, niti ne ve točno, koliko je bilo snemalnih dni. Sprva mu je bilo v družbi narkomanov nerodno, po kakšnem tednu pa mu je postalo popolnoma vseeno in njegovi nastopajoči so mu postali bolj zanimivi kot ljudje, ki so hodili mimo.
Film po Cvitkovičevih besedah nima distributerja. Z njim potuje po Sloveniji, gre tja, kamor ga povabijo. Med drugim so Gram srca prikazali v Dnevnem centru za uporabnike prepovedanih drog v Novi Gorici. In kot je povedal, je tedaj imel tremo: »Ni mi bilo vseeno, kaj bodo odvisniki rekli o tem filmu. Ko so bili po koncu filma res navdušeni, se mi je odvalil kamen s srca. Takrat sem si rekel, zdaj pa ga lahko kažem še naprej.« Kot opaža, film močno vpliva na občinstvo. »Velikokrat so ljudje pretreseni, tudi ganjeni. Zelo čustveno se odzivajo tudi tisti, ki nimajo zveze s tovrstnimi odvisnostmi,« je pojasnil in dodal, da ga je tak odziv presenetil.
