Duša, ki ne najde telesa

Veliko je že bilo povedanega o slabem stanju na slovenski glasbeni sceni, številne kritike so upravičeno letele na oblast, ki ne najde učinkovitega načina regulacije in financiranja področja glasbe, kopja so se lomila na polju neorganiziranosti in neenotnosti avtorjev in izvajalcev, spregovorili smo tudi o vse slabšem okusu splošne javnosti, ki ni sposobna prepoznati kakovosti, ter o sodobnih tehnologijah, predvsem spletu, ki je korenito spremenil glasbeno industrijo in naš način poslušanja glasbe.

​Izguba telesa

Septembra lani smo slavili 20 let od izdaje prvega digitalnega singla – skladbo Electric Barbarella skupine Duran Duran. Glasba je bila pred tem nujno vezana na nosilec, naj si gre za vinilno ploščo, kaseto ali zgoščenko – ta zadnja je seveda že nosila digitalni zapis glasbe, vendar industrija takrat še ni uvidela, da je bil duh spuščen iz steklenice že v začetku osemdesetih. To se je zgodilo v trenutku, ko je glasba postala digitalna, ko se je otresla svojega fizičnega telesa in tako postala pripravljena na pretakanja in prenose, ki so danes stalna praksa uporabnikov spleta. Prva uradno izdana zgoščenka je bila 52nd Street Billyja Joela, ki se je na prodajnih policah znašla 1. oktobra 1982, seveda na Japonskem. To je pomenilo revolucijo nepredstavljivih razsežnosti. V resnici so že pred tem na zgoščenke natisnili prvo serijo plošče The Visitors skupine ABBA, vendar jih še niso prodajali. Če bi bili malenkostni, pa bi morali opozoriti, da so celoten prehod na digitalne diske prvotno testirali na skladbi Eine Alpensinfonie velikega Richarda Straussa.


​Generacija devetdesetih
Glasbena industrija je zgoščenke pograbila kot rešilno bilko in celotna scena je zaživela. Sledil je preporod, leta 1981 je bila v New Yorku ustanovljena televizijska hiša MTV, ki je na krilih globalizacije postala svetovni fenomen. Določala je glasbeni okus generacij in svoje poslanstvo bolj ko ne opravljala z odliko, seveda je šlo skoraj izključno za promocijo izvajalcev in avtorjev angleško govorečih držav, pozneje pa je poskušala v svojo mrežo vključevati tudi regionalne izvajalce – spomnimo se MTV Adria.


Prvi videospot, ki so ga predvajali, je bil Video Killed the Radio Star skupine The Buggles, pozneje pa so kot osrednje izvajalce predvajali glasbo velikanov, kot so Bryan Adams, The Pretenders, Blondie, Eurythmics, Tom Petty, Prince, Duran Duran, Bon Jovi, The Police, David Bowie, Dire Straits, Genesis, U2, Aerosmith, The Rolling Stones, Eric Clapton, Billy Joel, Robert Palmer, Rod Stewart, The Who, ZZ Top, Bob Dylan, Peter Gabriel, Robert Plant, Phil Collins, Paul McCartney, David Lee Roth in Pete Townshend, če naštejemo le nekaj začetnih skupin in posameznikov. S seznama je razvidno, da se je poslušala bistveno bolj kakovostna in inteligentna glasba kot danes. Slovenci smo imeli svoj veliki trenutek z oddajo Videospotnice. Ta je obudila in spodbujala domačo produkcijo videospotov, v tistem obdobju smo doživeli preporod glasbenih skupin, ki danes veljajo za hrbtenico domače produkcije. Po Videospotnicah je bilo vedno manj dobre glasbe, nacionalka je na celi črti pogorela. Tako slabega stanja, kot je danes, še ni bilo. To seveda ne pomeni, da ne more biti slabše.

​Klikanje in gledanje

Digitalna glasba se je ujela v mrežo svetovnega spleta, zaradi svoje breztelesnosti nenadzorovano frfota z računalnika na računalnik, nesramno se prenaša na prenosne mp3-predvajalnike ali pametne telefone. Danes je vseprisotna, nekje v zraku in lahko do nje dostopamo z različnimi programi za predvajanje pretočne glasbe. Sodobni svet, v katerem ekonomija diktira uredniške politike, se poskuša prilagoditi in najti način, kako bi jo vendarle tržili. Pozdravljajo nas bizarnosti, kot je vrednotenje skladb na podlagi tega, kako dolgo jih poslušamo, vsaka sekunda poslušanja pomeni nekaj denarja. Ekonomska logika pač potrebuje sistem, način vrednotenja, le poglejte, kako se navdušuje nad spletnimi kliki, ki so za njih odlično nadomestilo za razumevanje vsebine. Vprašanje, kdo klika, niti ni tako pomembno. Potem je tukaj argument gledanosti, ki v prvi vrsti opravičuje odgovornost do oglaševalcev in ne do gledalcev. Debate o vzgajanju občinstva, o pomenu glasbe za narodno identiteto, za jezik, za vzgojo in tako naprej, tega balasta so se odgovorni že davno otresli, ker ga seveda ne obvladajo. Veliko lažje je slediti diktatu iz tujine in biti všečen, pogledati komaj oblečeno najstnico ali se navduševati nad glasbenim mutantom iz Azije, ki je preplavil splet. Glasba se danes uteleša predvsem na izbranih koncertih in na obujenih vinilnih ploščah. Generacija televizijske hiše MTV se počasi poslavlja, prihaja pa generacija otopelih, ki želi – in tudi ima – svoj celoten svet na zaslonu, nad katerega se sklanjajo njihova zanemarjena in skrbno počesana telesa.