Elvisu najdaljše ovacije v Cannesu, glavni igralec končal v bolnišnici

Eden najtežje pričakovanih filmov letošnjega canskega festivala - četudi sploh ne v tekmovalnem programu - je bila nedvomno filmska biografija kralja rock'n'rolla, legendarnega Elvisa Presleyja, čigar hipnotično miganje z boki je na velikem platnu pod režijsko taktirko Baza Luhrmanna oživil ameriški igralec Austin Butler.

O filmu, za katerega se je šepetalo, da zna zanetiti podobno evforijo kot muzikal Moulin Rouge! pred dvema desetletjema, se je govorilo že mesece, zdaj pa je pred velikansko kino platno prikoval filmsko smetano vsega sveta. In pričakovanj ne le uresničil, temveč jih verjetno celo presegel. Ko se je začela vrteti zaključna špica, množica ni mogla več sedeti. Dvignili so se na noge in v ritmu ploskali, kar 12 minut dolge stoječe ovacije, najdaljše na festivalu doslej, pa so se mešale z vzkliki »Bravo! Bravo!«.

Naučil se je tudi tresenja bokov

Zgodba o življenju in karieri enega in edinega Elvisa je, vsaj sodeč po odzivu gledalcev canskega festivala, filmska mojstrovina, vsekakor vredna nesmrtne rock'n'roll ikone. A preleviti se vanj je od Butlerja terjalo velikanski davek, tako duševni kot telesni.

Austin Butler in Tom Hanks FOTO: Eric Gaillard/Reuters

V pripravah na zahtevno vlogo je bral, gledal in poslušal vse, kar mu je o njem prišlo pod roke, utapljal se je v znoju, ko se je učil njegovega nezamenljivega tresenja z boki, ki je ženske spravljalo v trans, učil se je celo govoriti in peti kot neponovljivi Elvis. Stanovanje v Avstraliji, kjer je med snemanjem bival, si je polepil s fotkami kralja iz vseh njegovih obdobij. In tudi ko so produkcijo začasno ustavili, ker je Tom Hanks (ta igra Elvisovega menedžerja) obležal s covidom, je Butler izkoristil dodatni čas, da bi se še bolj poglobil v legendarnega pevca.

»Poslušal nisem več drugega kot Elvisa. Bral nisem ničesar, kar ne bi bilo povezano z njim. Zame ni obstajalo nič drugega kot on,« zato je bil več kot dobrodošel nasvet izkušenega veterana igre Hanksa, naj si vsak dan privošči in prebere ali naredi nekaj, kar je povsem nepovezano z vlogo. »Le tako ostaneš pri pameti in se ti ne zmeša.« A kljub temu Austina kmalu tudi družina skoraj ni več prepoznala, »dejali so mi, da sploh ne zvenim več kot jaz«.

Kar je sprevidel tudi sam. Lik Elvisa, čigar velikanski oboževalec je tudi sam, ga je namreč tako vsrkal, da se tudi po koncu snemanja ni več znal otresti njegovega vpliva. »Ko igraš nekoga drugega, lahko izgubiš samega sebe. In to se je nedvomno zgodilo meni. Ko smo zaključili film, nisem več vedel, kdo sem.«

Pozabil je, kdo v resnici je. To je od mladega igralca film terjal duševno. A tudi cena telesnega zdravja ni bila nizka, saj je le dan po koncu snemanja pristal v bolnišnici. »Okoli štirih zjutraj me je zbudila neznosna bolečina. Z rešilcem so me odpeljali v bolnišnico,« kjer so Butlerju zdravniki diagnosticirali virus, ki posnema vnetje slepiča. »Dan po tem, ko smo zaključili snemanje, mi je telo začelo odpovedovati.«