BREZ NJEGA NE BI BILO STONESOV
FOTO: Je Briana Jonesa ubil pogodbeni gradbenik?
Netflixov dokumentarec razkriva, da se nekdanji kitarist Rolling Stonesov ni nesrečno utopil. Umor naj bi prikril glasbenikov osebni stražar, policijska preiskava naj bi bila polna napak.
Odpri galerijo
Nesrečna utopitev pod vplivom alkohola in drog. Zaradi tega naj bi se pred skoraj natanko pol stoletja Brian Jones pridružil zloveščemu klubu 27. A kljub uradnemu poročilu mrliškega oglednika in policije njegova prezgodnja smrt že skoraj vse od tiste usodne noči 3. julija 1969 buri duhove.
»Mislim, da je bil umorjen in da policija ni izpeljala ustrezne preiskave. Želim si, da bi njegov primer znova odprli, da bi dobila vsaj nekaj odgovorov,« je ob obletnici njegove smrti dejala Barbara Marion, ki je 2002. ugotovila, da je ena izmed glasbenikovih nezakonskih otrok.
»Vedenje prič je v meni vzbudilo sume, ki se jih nikoli nisem znebil,« je priznal policist Buster Evans, ki je bil prvi na prizorišču tragične smrti. Morda več kot upravičeno. Kajti čeprav je rešilec prišel zaradi Jonesove smrti, so morali reševalci takoj oskrbeti Frankovo zapestje, a ga, začuda, nihče ni spraševal, kako se je poškodoval. Obstaja več pričevanj, da naj bi bilo pri Jonesu tedaj več ljudi, celo vodja preiskovalcev Bob Marshall je dejal, da jih je bilo najmanj šest. A ker drugih niso mogli izslediti, so uradno ostali pri treh. Neznano kam je izginilo tudi pričevanje Nicholasa Fitzgeralda, ki naj bi se pri Jonesu oglasil okoli enajstih zvečer, a je namesto na zabavo v polnem razcvetu naletel na »vsaj tri moške in žensko, kako buljijo v truplo, ki je plavalo v bazenu. Eden od moških – po opisu sodeč bi lahko šlo za Keylocka – mi je zabrusil, naj izginem, če nočem biti naslednji.«
Njene besede je tako rekoč potrdila Wohlinova, češ da ne ve, ali je Frank načrtoval uboj Briana ali je šlo zgolj za divjanje pri bazenu, med katerim je šlo nekaj narobe. »Kljub temu pa že vseskozi vem, da ni umrl naravne smrti. O tem sem še vedno sveto prepričana.«
Še zadnji kamenček v ta zapleteni mozaik pa je dodal Rawlings sam, ki naj bi mu Tom Keylock zaupal, da je kitarist umrl pod Frankovimi rokami. »Ni šlo za načrtovan umor, pač pa spor, ki je ušel izpod nadzora,« je Keylock pred smrtjo 2009. priznal Rawlingsu in po desetletjih zanikanja, da je bil tam v času smrti, priznal, da je lagal. »Seveda sem bil tam. Kje drugje bi lahko bil? Moja naloga je bila, da skrbim zanj.« Kar mu je očitno spodletelo, saj naj bi bil v ključnem trenutku v hiši, nato pa je le zakril sledi. »Več prič se je oglasilo, da je umrl že okoli pol desetih zvečer. A policijo in reševalce so poklicali šele čez nekaj ur. Tako je imel Tom dovolj časa, da prikrije sledi in vsem priskrbi alibi.« Čemu, ostaja uganka.
»Mislim, da je bil umorjen in da policija ni izpeljala ustrezne preiskave. Želim si, da bi njegov primer znova odprli, da bi dobila vsaj nekaj odgovorov,« je ob obletnici njegove smrti dejala Barbara Marion, ki je 2002. ugotovila, da je ena izmed glasbenikovih nezakonskih otrok.
»Brez Jonesa ne bi bilo Stonesov. On je ustanovil bend, izbral člane, poiskal ime. On nam je priskrbel nastope in izbiral glasbo.«
Breme slave je bilo pretežko
V domnevah, da se za Jonesovo smrtjo skriva precej več, ni sama, saj je ob vnovičnem pregledu dokazov in intervjujev pred kamere stopil tudi preiskovalni pisec Terry Rawlings in za prihajajoči Netflixov dokumentarec dejal, da kitaristova smrt nikakor ni bila nesreča. »Umorjen je bil, o tem ni nikakršnega dvoma,« je dejal Terry, prepričan, da ga je v sporu zaradi plačila ubil pogodbeni gradbenik Frank Thorogood, ki je prenavljal njegov dom, smrt pa da je prikril in prikazal kot nesrečo Brianov telesni stražar in voznik Tom Keylock. Morda ker se mu je Brian, znan po nič kaj prijaznem značaju, zameril in je, ko je prišla huda ura, stopil na Frankovo stran.
Bil je odvisnik. Ženskam je naredil otroke in jih zapustil. Ljubice pretepal. Vsa prijateljstva pa uničil. A hkrati je bil srce in duša ene največjih rockerskih skupin vseh časov, skupine The Rolling Stones. »Brez Jonesa ne bi bilo Stonesov. On je ustanovil bend, izbral člane, poiskal ime. On nam je priskrbel nastope in izbiral glasbo,« je dejal nekdanji basist skupine Bill Wyman in dodal, da mu je ta vpliv nato uspelo zafrčkati. Člani benda so ga junija 1969, sicer z denarno odpravnino, vrgli iz skupine, čeprav jih je uradno zapustil sam, da bi zakorakal po solistični poti. »Ni bil prijeten moški, ljudi je z lahkoto razbesnel,« je o njem dejal bobnar Charlie Watts, Mick Jagger pa je bil prepričan, da je bila slava zanj več, kot je lahko prenesel. »Jaz in Keith Richards sva sicer jemala droge, a Brian se je drogiral preveč in z napačno vrsto mamil, da kot glasbenik ni več funkcioniral. Bremena slave nekateri pač ne zmorejo.«
Sumljive priče
Vrgli so ga iz benda, vse globlje je tonil v omamo in se umaknil v svojo hišo blizu angleške vasi Hartfield. Prenovo je zaupal Franku in njegovim sodelavcem, četudi je prav te prej odpustil Richards, ker naj bi si, ko so delali zanj, »preveč dovolili«.6 ljudi naj bi bilo pri njem usodnega večera.
Bilo je nekaj po polnoči 3. julija 1969, ko so reševalci dobili klic na pomoč. Prepozno, Brian je bil že mrtev, truplo so gostje že potegnili iz bazena. Uradno so bili pri kitaristu tedaj le trije, Frank s svojim dekletom Anno Wohlin ter Janet Lawson, dekle Brianovega varnostnika Toma. Ti so policiji povedali, da je Brian na usodno noč popival, Lawsonova je dodala, da je alkohol mešal z uspavalnimi tabletami, vsi trije pa naj bi v zadnjih minutah zvezdnikovega življenja ločeno odšli od bazena v hišo.
»Vedenje prič je v meni vzbudilo sume, ki se jih nikoli nisem znebil,« je priznal policist Buster Evans, ki je bil prvi na prizorišču tragične smrti. Morda več kot upravičeno. Kajti čeprav je rešilec prišel zaradi Jonesove smrti, so morali reševalci takoj oskrbeti Frankovo zapestje, a ga, začuda, nihče ni spraševal, kako se je poškodoval. Obstaja več pričevanj, da naj bi bilo pri Jonesu tedaj več ljudi, celo vodja preiskovalcev Bob Marshall je dejal, da jih je bilo najmanj šest. A ker drugih niso mogli izslediti, so uradno ostali pri treh. Neznano kam je izginilo tudi pričevanje Nicholasa Fitzgeralda, ki naj bi se pri Jonesu oglasil okoli enajstih zvečer, a je namesto na zabavo v polnem razcvetu naletel na »vsaj tri moške in žensko, kako buljijo v truplo, ki je plavalo v bazenu. Eden od moških – po opisu sodeč bi lahko šlo za Keylocka – mi je zabrusil, naj izginem, če nočem biti naslednji.«
Ni umrl naravne smrti
Marsikdo si želi pred smrtjo olajšati dušo. In prav to je storila Lawsonova, ko je 2008. izgubljala boj z rakom. »Frank ni opravljal dela, kot bi moral, zato ga je Brian odpustil. Na dan svoje smrti,« je dejala na smrti postelji in nadaljevala, da je bilo tisto usodno noč nekaj čutiti v zraku. »Ko sem šla v hišo iskat Brianov inhalator za astmo, je v kuhinjo prišel Frank, nervozen, s tresočimi se rokami, da sem skoraj takoj pomislila na najhujše.« Očitno preroško, saj je, ko se je vrnila k bazenu, na njegovem dnu zagledala Briana.
Njene besede je tako rekoč potrdila Wohlinova, češ da ne ve, ali je Frank načrtoval uboj Briana ali je šlo zgolj za divjanje pri bazenu, med katerim je šlo nekaj narobe. »Kljub temu pa že vseskozi vem, da ni umrl naravne smrti. O tem sem še vedno sveto prepričana.«
Še zadnji kamenček v ta zapleteni mozaik pa je dodal Rawlings sam, ki naj bi mu Tom Keylock zaupal, da je kitarist umrl pod Frankovimi rokami. »Ni šlo za načrtovan umor, pač pa spor, ki je ušel izpod nadzora,« je Keylock pred smrtjo 2009. priznal Rawlingsu in po desetletjih zanikanja, da je bil tam v času smrti, priznal, da je lagal. »Seveda sem bil tam. Kje drugje bi lahko bil? Moja naloga je bila, da skrbim zanj.« Kar mu je očitno spodletelo, saj naj bi bil v ključnem trenutku v hiši, nato pa je le zakril sledi. »Več prič se je oglasilo, da je umrl že okoli pol desetih zvečer. A policijo in reševalce so poklicali šele čez nekaj ur. Tako je imel Tom dovolj časa, da prikrije sledi in vsem priskrbi alibi.« Čemu, ostaja uganka.