FOTO: Šifrerjev čas za prijatelje in štala v Gallusu

Nisem ​Šifrerjev fen in njegovo muziko poznam površno, zato zagotovo ne bi bil v tej množici, če bi vstopnice ne kupili moji najbližji. Ko je zadolženi za ta članek zbolel, sem dobil meni neprijetno nalogo. Napisati oceno koncerta človeka, ki je več kot enkrat starejši, generacija mojih staršev. Štala!

Na oder je prišel v bleščečem suknjiču, kakršne videvamo v kabarejih, glas Jureta Longyke pa nas je v offu opozoril, naj si nadenemo sončna očala. Ok, dober štos. Tega še nismo videli, slišali pa zahvale in pohvale skupinam ljudi, ki so prišli z vseh vetrov, najdlje iz Argentine. Bleščeči suknjič je predstavljal temo večera: odbiti, butasti in nenavadni rekelci. Prihod na oder s kompanjonom izpred skoraj pol stoletja pa je bil prav tako v podaljšanem ogrinjalu, katerega en rokav je zasedal Dave Cooke, drugega pa Šifrer. Slišali smo delček Zobobluesa, Stoj Marije in meni neznane pesmi, za katero so mi povedali, da se imenuje Lepi ljudje. Pridružila sta se jima violinist Bill Thorp iz prvinske zasedbe in naše gore harmonikar Martin Žvelc. Zvok akustičnih inštrumentov naredi vtis, posebno violinist se je izkazal za virtuoza. Te vrste akustična glasba je očitno živela daleč pred menoj, a zdelo se mi je, da sem ji delal krivico. Brez bobnov, basa in sintesajzerjev mi je bila nesramno všeč, ker tu ni blefa. Vse se sliši, ne moreš se skriti za glasnimi tolkali ali zavijajočim sintom. Kar vidiš, tudi slišiš, in nič več. Fantje pa so se zabavali, ko so poskakovaje pribijali pesmi o debeluhih in Šifrerjevem očetu, ki je bil do njegove glasbe podoben ignorant kot jaz. Opazoval sem tudi ljudi okrog sebe in večino pesmi so peli z njim v kolikor toliko ubranem petju, a to nikogar ni motilo. Ženske so opazile podrobnosti na oblačilih in mu sipale komplimente, ki ne spadajo v ta zapis. Presenečen sem pomislil, da smo morda na začetku videli najboljši del koncerta, saj tako uigranega akustičnega terceta s pevcem pri nas še nisem slišal. Za njimi so večer brez napovedi podaljšali Manouche, ki so elektro swingali na Moje miške. Gospod Pikl je car, morda med tremi najboljšimi kitaristi pri nas. Jure Longyka pa ima prepoznaven glas in frizuro. Njegovi Izštekani so svež veter, ki vije skozi dolino šentflorjansko, in Šifrerjevo zgodovino je naštudiral racionalno in dosledno. Postavljal vprašanja, na katera nas odgovori zanimajo. O šit, švercal je denar v London, da je posnel ploščo. Iz katerega stoletja pa je to. Menda je bilo vse res! To potrdi pozneje tudi Dave Cooke! Zataknilo se mi je pri naslednjem bendu. Domen Don Holc je prepoznaven kitarist skupine Koala Voice, a kaj dela tu? Ker nisem preposlušal zadnjega ploščka Moj žulj – 40 let, nisem vedel, da je fant sestavil svoj bend in posnel verzijo ene od Šifrerjevih pesmi. Originala nisem poznal, zdaj pa slišim, kako fantje žagajo kot Sex Pistols na začetku svoje poti. Izvem, da je bil Šifrer prvi, ki je na nacionalnem radiu predstavil punk in Pištole ter da je drugoval z Billyjem Idolom, takrat še članom Generation X. Hamo z bendom skoči v Stoj Marija in pove, kako ga je fotr maltretiral s Šifrerjevo kaseto v katrci, baje pa je na žurih preigral več njegovih komadov kot avtor sam. Življenje včerajšnjega časopisa sem slišal na radiu par dni prej in se čudil, kaj ima nocojšnji slavljenec s tem komadom. Zvenelo je kot Siddharta in nikakor tu ni čutiti drugih vplivov. Zato sem bil pozoren, ko sta s Cookom na klavirju odigrala in odpela nekaj taktov pesmi. To pa je seveda zelo dišalo po Šifrerju in bendovska različica, ki je sledila, je bila prava rockerska Siddharta. Tomi Meglič je v pogovoru zaupal, da mu je v čast, da je nocoj z bendom na proslavi, in izkazal Šifrerju spoštovanje. Dennis Seaton je član nekoč svetovno znane otroško-otoške zasedbe Musical Youth, ki je šla skozi nebesa in pekel. V novi preobleki ponujajo pesem Moj oče, saj je generacijska luknja pojav za vse celine, kulture in čase. Čisto ta pravi reggae v veličastni izvedbi. To pa ni več hec. Kje za hudiča dobi te tipe? Vse bolj mi je žal, da premalo poznam njegovo zapuščino, a sem med obveščenimi dekleti, ki imajo odgovor na vsako moje vprašanje. Od njih izvem, da sta naslednji pesmi Ostan' pr' men' in Ramona s prejšnjega cedeja, s čudovito Tino Marinšek pa odgrulita country komad Taki ljudje. Spremljajo ju stari mački, ki so si nadeli ime Levi (Lions bend), čeprav posebne grive ni bilo opaziti. Njihovo muziciranje pa je bilo (predvsem pedal steel in klavir) prijetno in igrivo.



Za Uroša Kuzmana sem že slišal, saj mi je všeč njegov edukativni pristop k stand upu. To, da njegova žena govori o začaranem krogu, on pa ve, da je to vektor, je ena najbolj originalnih zamisli tega žanra. Tipa vzljubiš, ko odpre usta in pove, da ga je poklical na nastop človek, čigar imena in priimka sploh ne more izgovoriti pravilno. Uroš ima namreč drobno težavo z izgovorjavo črke r! Izjemno duhovit fant.

Začel sem se zabavati, a poslušalci okrog mene so uživali. V dvorani smo poldrugo uro, nihče ne vstane, ne menca in priznam, da sem se tudi jaz omehčal. Zvok je odličen, luči vrhunske in v principu mi Andrej Šifrer postaja všeč.



Med Kuzmanovim nastopom se je pripravil Simfonični orkester RTV Slovenije z dirigentom Patrikom Greblom in po dvorani je završalo. Šifrer s simfoniki? Pred leti nepredstavljivo. Ko so prvi takti Zobobluesa v neprepoznavnem uvodu bruhnili v dvorano, se je slišal glasen ahhhhhhh, ki se je zlil v prepevanje z nastopajočim. Uleti Dave Cooke z napovedanim butastim rekelcom in orglicami. Nato novejša Oče naš, ki jo podkrepi s povedanim besedilom, a kaže, da jo njegovi feni poznajo, ker glasno prepevajo, in ko se zasliši inštrumentalni začetek pesmi Vse manj je dobrih gostiln, se oglasi tisočinpolglava množica in Gallusova dvorana se trese. Skrbi me, da gornji balkon ne zgrmi na nas, a sem edini. Štala! Šifrerjeva žepna simfonija z naslovom Smo? je naslednja in ugotovim, da tega človeka, avtorja, glasbenika še manj poznam, kot sem mislil. To ni več pesem, to je glasbeno delo. Ker tudi sam po malem muziciram, me je bilo sram. Občutil sem željo, da človeka spoznam in se mu opravičim za svojo nevednost in posploševanje njegovega dela.



Sledil je najbolj iskren zaključek veličastnega dogodka, kar sem jih doživel: »Poglejte, skupaj smo več kot dve uri in pol, mi gremo lahko dol, vi ploskate in kričite, pa pridemo nazaj za dodatek in se delamo, kako nam je to odveč! Ne, zapeli in zaigrali bomo zadnjo pesem Za prijatelje in končali. Dobimo se v avli in se bomo pogovarjali.« Iskreno in izvirno.



Sledili sta objemanje čez rame in petje himne o prijateljstvu. Nad Gallusovo dvorano je plavala posebna moč druženja, ki jo v tem narodu redko izkusimo. Štala! Saj se bomo pozneje spet prepirali, a danes je čas za prijatelje in spoštovanje. Človek že 40 let prepričuje svoj narod, naj se poslušajo, cenijo in naj bodo razsodni, zakaj bi mu ne prisluhnil. Prišel sem kot dvomljivec, odšel kot vernik. Andrej Šifrer, pa daj no, ostani z nami in nam lajšaj dneve s svojo modrostjo in hudomušnostjo. Morda prav zdaj to najbolj potrebujemo.