Gasilsko uniformo Jernej odloži le za muziko (FOTO)
Redki še niso slišali za ansambel Klapovühi, ki deluje že 20 let, sestavljajo pa ga trije bratje, Jernej, Tadej in Florijan, in sestra Maja Merčnik iz Benedikta, zraven je še Leon Šoštarič. Začeli so kot malčki, leta 2002, s svojimi prvimi, doma narejenimi inštrumenti, ribežnom za pranje perila, kuhalnico in preostalimi pripomočki, po katerih so bili znani kar več let.
Bili so dokaj nenavadni, a zelo zanimivi, saj so z glasbo in humorjem razveseljevali staro in mlado, doma in v tujini. In takšni so tudi danes, ko so sicer inštrumentalno posodobljeni, a so še vedno zanimiva in prijetna zasedba za dobre zabave. Trije starejši Merčnikovi (Jernej, Maja in Tadej) so staršem Vesni in Ivanu že povili pet vnukov, med katerimi so gotovo novi mladi klapovühi. Sicer pa glasbeniki letos praznujejo že 20. jubilej.
Družina gasilcev in glasbenikov
Še posebno zanimivo zgodbo ima najstarejši Jernej, ki je uresničil svoj cilj in se pridružil Gasilski brigadi Maribor, še vedno pa z veseljem obleče uniformo prostovoljnega gasilca v domačem PGD Benedikt.
Tako je skoraj vedno v gasilski uniformi, ko pa ne rešuje življenj in premoženja, se prelevi v glasbenika in veseljaka ter s sorojenci ter prijateljem zabava ljudi. Jernej, ki je letos napolnil okroglih 30 let, je že od 1. razreda prostovoljni gasilec. Ker je želel pomagati ljudem, se je že po osnovnem šolanju odločal med reševalcem in poklicnim gasilcem. Izbral je slednje in si je željo uresničil leta 2016, ko je postal član profesionalne gasilske brigade. Jernej, ki prihaja z družinske kmetije nedaleč od središča Benedikta, je zarana sledil družinski tradiciji in se priključil domačemu PGD, katerega člani so tudi njegovi starši, oba brata in sestra ter večina sorodnikov. Pravi, da ga je pritegnilo dejstvo, da so pri prostovoljcih vsi njegovi sorodniki.
Po OŠ se je vpisal na srednjo prometno šolo v Mariboru, smer tehnik varovanja, saj je predmetnik obsegal tudi požarno varnost, varstvo pri delu in preostale stvari, povezane z gasilstvom.
«Ker sem imel že kot otrok cilj postati poklicni gasilec oziroma se zaposliti na takšnem delovnem mestu, na katerem bi lahko pomagal ljudem, sem bil še bolj vesel, da sem lahko kot srednješolec opravljal prakso najprej v PGD Gornja Radgona, pozneje pa še v Javnem zavodu za zaščitno in požarno reševanje Maribor, zdajšnji Gasilski brigadi Maribor. S tem sem dobil še večji zagon, da čim prej opravim šolo in počakam na prvi razpis, ki bi me odpeljal na šestmesečno izobraževanje v gasilsko šolo na Ig.«
Ker je vedel, da je za sprejem potrebna dobra psihofizična pripravljenost, je, kljub temu da je bil vajen fizičnega dela, že v času srednje šole pridno treniral. Nakar mu je uspelo uresničiti sanje o karieri poklicnega gasilca. Čeprav je bilo težko, je vztrajal, saj si je res želel postati del poklicne enote. »Imel sem srečo, da so ravno v tistem obdobju na gasilski brigadi zaposlovali nove kadre. Nekateri zaposleni so se namreč upokojili, izmene pa so povečali s 15 na 18 gasilcev. Naj povem, da se je na prvi razpis za šest delovnih mest prijavilo okoli 150 kandidatov. Upam, da se bo še naprej za ta poklic zanimalo veliko mladih.«
Jernej je zaposlen že dobrih šest let, delo opravlja v štirih izmenah, v vsaki je po 18 gasilcev. Gre za tako imenovani ruski turnus, kar pomeni, da je, če ni izrednih dogodkov, na delovnem mestu 12 ur, nato ima 24 ur prosto. V službi je tudi ob vikendih, praznikih, ponoči. Zgodi se, da je treba delovnik zaradi intervencije tik ob koncu izmene podaljšati ali da jih, četudi so doma, vpokličejo za večje posredovanje.
Po duši veseljak
Naš prijazni sogovornik tudi pove, da je »vsaka intervencija po svoje najtežja oziroma nevarna. Na videz lahka naloga se lahko spremeni v katastrofo. Psihično najtežja intervencija je zame tista, v kateri so udeleženi ljudje, posebno če so hudo poškodovani ali pa so vpleteni otroci. To je še težje, če imaš tudi sam otroke. S svojo življenjsko sopotnico Mašo imam dva, Maja in Ello. Vesel sem, da me ob vrnitvi domov toplo sprejmejo in podpirajo, ko se odzovem na klic pozivnika.«
je že pri Klapovühih.
Jernej Merčnik kot gasilec pomaga ljudem, ko so v največji stiski, kot muzikant pa jih razveseljuje, da pozabijo na vsakodnevne skrbi. Žena in prijatelji, ki vedo, da je veseljak, ga velikokrat vprašajo, kako lahko opravlja tako resno in odgovorno službo. »Ko nekdo potrebuje pomoč, postanem drug človek, začnem trezno razmišljati in, kar je najpomembnejše, poskušam ohraniti mirno kri in učinkovito pomagati. Vedno pravim, da kot gasilec pomagam ljudem, ko so v največji stiski, v največjem obupu, kot muzikant pa jih razveseljujem, da pozabijo na vsakodnevne skrbi. Sicer pa tudi meni glasba velikokrat pomaga, da pozabim na hudo, kar doživim v službi. Ker pa sem tudi ob vikendih na delovnem mestu, imam nekoga, ki me, če sem službeno odstoten, zamenja pri Klapovühih. Glasba me torej ne ovira pri delu. Velja pa tudi obratno,« pove fant, ki ga gasilska uniforma spremlja vsak dan, a še vedno z veseljem obleče tudi uniformo prostovoljnega gasilca, med katerimi ima čin gasilskega častnika.
Kot gasilec pomagam ljudem, ko so v največji stiski, kot muzikant pa jih razveseljujem, da pozabijo na vsakodnevne skrbi.
»Držim se reka enkrat gasilec, vedno gasilec. Zgodilo se je že, da sem bil 12 ali celo več ur v gasilski brigadi, prišel domov in se nemudoma, ker se je oglasil pozivnik PGD Benedikt, odpravil v domači gasilski dom in pomagal kolegom pri intervenciji. Pri tem imam, hvala bogu, podporo v družini. Tega sem vesel, me pa možnost, da lahko pomagam drugim, osebno polni. Tudi ko nisem v vlogi prostovoljnega ali poklicnega gasilca, z veseljem priskočim na pomoč.«
