Gianni Rijavec: »Zase pravim, da nisem še niti na polovici poti in največje še prihaja«
62-letni glasbenik je po koncu služenja vojaškega roka ustanovil kvartet Big Ben in pozneje skupino z istim imenom. V dolgoletni karieri je izdal številne plošče, kasete in zgoščenke, nastopal je na številnih festivalih doma in v tujini. Njegovo pot so zaznamovale tudi turneje po Avstraliji, Kanadi, Argentini in mnogih evropskih državah, leta 1999 pa so ga razglasili za slovenskega glasbenega ambasadorja. Javnost ga pozna kot ustanovitelja Mednarodne mirovniške fundacije Beli golob, katere osnovni namen je širjenje ideje o miru v svetu. Zadnja leta nastopa s klavirjem ob spremljavi godalnega kvarteta, na kar je še posebno ponosen.
Za leto 2025 nam obljublja nepozabno glasbeno dogodivščino. »Z ekipo pripravljam turnejo po Sloveniji in tujini. Raztegnjena bo na dve leti, torej 2025 in 2026. Snemam nove skladbe in videospote, leto pa bomo zaznamovali tudi s starimi in malce novejšimi uspešnicami, kot so Lep pozdrav, Ciao Mateja, Adijo, Špela, Nancy iz Ljubljane, Mladi Joža, Soča, Lipa od none, Oljkar in številne druge,« se veseli prihajajočega obdobja. Pravi, da imajo Slovenske novice premalo strani, da bi lahko opisal vse, kar se mu je zgodilo v štirih desetletjih. »Vedno sem bi zvest sebi in svojim občutkomi. Nikoli nisem dovolil, da bi kdo vplival name, saj počnem tisto, kar čutim, četudi ni trendovsko ali v nekem trenutku popularno.«
Energija je še prava
Leta 1985 je izdal prvi album Lep pozdrav, ciao Mateja. Od takrat se je spremenilo veliko, po drugi strani pa je marsikaj ostalo enako. »Ohranil sem otroka v sebi, še vedno enako čutim, to me žene naprej. Zase pravim, da nisem še niti na polovici poti in največje še prihaja, ker je energija še vedno prava,« pravi. Vsaka njegova pesem nosi svojo zgodbo. »Zgodi se, ko se v meni nekaj premakne. Spomnim se nastanka skladbe Mir ljudem sveta. Ustvaril sem jo kar med vožnjo iz Gorice v Ljubljano. Vse se je dogajalo v glavi, brez kakršnega koli zapisa, vse sem si zamislil in zapomnil. Prišel sem v studio, zaigral na klavir, zapel in snemalec, legendarni Aco Razbornik, jo je posnel v Studiu Tivoli,« nam zaupa.
Kot izkušen glasbenik ve, da kdaj pridejo tudi obdobja neustvarjalnosti. »To je zelo zanimivo. Trajajo lahko kar dolgo in včasih sem že v skrbeh, da se ne bo nič več zgodilo. Na srečo ni tako in v določenih trenutkih v meni začne vreti in nastajati glasba, besedilo. To je poseben občutek, podoben porodnim krčem,« se namuzne.
Občinstvo ga ima rado, kar dokazujejo številke. Doslej je imel več kot 2000 koncertov po vsem svetu. »Moja zadnja turneja po Argentini je bila zagotovo posebna in zelo čustvena. Nastopil sem sam s klavirjem, torej brez spremljevalnega ansambla. Koncertiral sem tudi v argentinskem parlamentu, znameniti dvorani Almirante Faragut v Buenos Airesu in prav tako znameniti dvorani Palacio Paz v centru tega velemesta,« se spominja. Nastopil je pred številnimi osebnostmi svetovnega slovesa, najbolj pa se mu je vtisnil v spomin nastop pri papežu Janezu Pavlu II. v Vatikanu.
Upošteva ženine nasvete
Ob častitljivem jubileju mu ob strani stoji žena Patricija, njegova največja oboževalka in podpornica. »Patricija je del mene in jaz sem del nje. Podpirava se, si dajeva energijo in to je zelo pomembno. Človek mora imeti neko sidro, in to je družina, dom. Patricija mi torej pomaga, upoštevam njene nasvete, ker je tudi sama umetnica in ima občutek za lepoto. Umetnost mora biti nekaj lepega, svetlega, v človeku mora zbuditi lepe občutke. Moja žena je pomemben del mojega jubileja. Želim si, da bi bilo tudi ljudem ob tej moji zgodbi lepo, da začutili lepoto, ki jo glasba, kultura in umetnost nosita s seboj. Patricija mi pri vsem zelo pomaga in zagotovo bo kakšna njena razstava posvečena mojemu jubileju,« ne skriva čustev.
Kot nekdo, ki že dolga leta vztrajno koraka po glasbeni poti, si želi, da bi tudi mlajši glasbeni kolegi v svojem življenju našli pravi recept, da bi se ljudem vtisnili v spomin in za seboj pustili krasno glasbeno zapuščino. »Ogromno mladih se ukvarja z glasbo oziroma umetnostjo. Ukvarjati se pa ne pomeni živeti s tem, nositi v sebi, zastopati, dati sebe! Mladim, predvsem pa njihovim staršem, priporočam, da pošteno razmislijo preden se odločijo, kam bo zavila pot njihovega otroka. Glasba zahteva prave ljudi,« je prepričan.
