GLASBA
Glasba je vse bolj nesrečna
Poslušalcem so bližje žalostne in depresivne skladbe. Država bi morala prepoznati alarmantno stanje.
Odpri galerijo
Je dobra glasba stvar preteklosti? FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Glasbena industrija in okus poslušalcev sta povezana. Ljudje se odzovejo na stvari, ki jih slišijo po radiu, če skladbo slišijo večkrat, jim prej zleze pod kožo kot tista, ki je ne slišijo pogosto. Če so bolj preproste, jih prav tako lažje ponotranjimo.
Lahko bi jih primerjali s hitro prehrano, na primer hamburgerji, ki so v osnovi hitro prebavljiva, kratkoročno nasitna hrana, a nimajo prehranske vrednosti, zaradi visoke vsebnosti sladkorja se takšno živilo hitro absorbira in kmalu postanemo spet lačni. Finančni apetiti potiskajo v ospredje popa vodljive zvezdnike, katerih skladbe so čim bolj všečne, preproste in dosegljive. Če pogledamo seznam svetovno najuspešnejših izvajalcev, bomo ugotovili, da so na vrhu že dolga leta ista imena, navadno so to izvajalci brez prave glasbene globine.
V povratni zanki se je vzgojila generacija odjemalcev glasbe, ki ni sposobna sprejemanja kakovostne glasbe, ki je vsebinsko bolj zahtevna. Poslušalci raje posegajo po žalostnih in depresivnih skladbah, kar dokazuje tudi statistika. Od leta 1985 je glasba postala za 20 odstotkov bolj nesrečna. Poskočne in vesele skladbe osemdesetih let so nadomestile melanholične balade o neuslišani ljubezni. Ta podatek je zanimiv, saj so še vedno finančno bolj donosne prav poskočne skladbe, še posebno če jih izvajajo ženske. Večje ko je število žalostnih skladb, več denarja prinašajo redkejši poskočni hiti.
To potrjujejo raziskave, ki so jih opravili na Univerzi v Kaliforniji z analizo več kot pol milijona skladb, ki so izšle v zadnjih 30 letih. Eden od razlogov za tako drastičen upad veselih skladb so menda družabna omrežja, ki pod pretvezo združevanja ljudi v resnici osamijo in izolirajo, predvsem mladostnike. Gre za resen signal, ki pa očitno ostaja prezrt. Hkrati vzbuja skrb podatek, da postajajo vsebine skladb bolj nasilne, v njih se pojavljajo nezdrav odnos do telesa, poveličevanje materializma, instant duševnost in brezciljno uporništvo. Še več, glasba postaja čedalje bolj repetitivna, število akordov se manjša, prav tako pa se povečuje njena glasnost (povišuje se za en decibel na osem let), kar pomeni, da je manj dinamična.
Ni skrivnost, da je glasba kazalnik stanja družbe, ima globoko povezavo s človekovim čustvovanjem in počutjem. Prav zaradi tega bi jo morali jemati resneje, si želeti, da bi bila bolj kakovostna, spodbudna in bolje izvedena. To pomeni, da bi morala država korenito spremeniti svoj odnos do glasbenikov, ne zgolj na področju zabavne glasbe, tudi jazza in klasične glasbe, predvsem pa bi morali zajeziti trenutno turbo stanje.
Žal ni videti, da se bo to v bližnji prihodnosti zgodilo, ne nazadnje imajo votle vsebine zagotovljene najboljše termine, da je lažje služiti novce na račun siromašenja kulturnega bazena. Zgovorna je primerjava študentskih zabav iz osemdesetih let in danes. Ironično je, da so tovrsten propad dopustili prav tisti, ki danes stopicajo naokoli z majicami Rolling Stones.
Je dobra glasba stvar preteklosti? FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Lahko bi jih primerjali s hitro prehrano, na primer hamburgerji, ki so v osnovi hitro prebavljiva, kratkoročno nasitna hrana, a nimajo prehranske vrednosti, zaradi visoke vsebnosti sladkorja se takšno živilo hitro absorbira in kmalu postanemo spet lačni. Finančni apetiti potiskajo v ospredje popa vodljive zvezdnike, katerih skladbe so čim bolj všečne, preproste in dosegljive. Če pogledamo seznam svetovno najuspešnejših izvajalcev, bomo ugotovili, da so na vrhu že dolga leta ista imena, navadno so to izvajalci brez prave glasbene globine.
V povratni zanki se je vzgojila generacija odjemalcev glasbe, ki ni sposobna sprejemanja kakovostne glasbe, ki je vsebinsko bolj zahtevna. Poslušalci raje posegajo po žalostnih in depresivnih skladbah, kar dokazuje tudi statistika. Od leta 1985 je glasba postala za 20 odstotkov bolj nesrečna. Poskočne in vesele skladbe osemdesetih let so nadomestile melanholične balade o neuslišani ljubezni. Ta podatek je zanimiv, saj so še vedno finančno bolj donosne prav poskočne skladbe, še posebno če jih izvajajo ženske. Večje ko je število žalostnih skladb, več denarja prinašajo redkejši poskočni hiti.
Poskočne in vesele skladbe osemdesetih let so nadomestile melanholične balade o neuslišani ljubezni.
To potrjujejo raziskave, ki so jih opravili na Univerzi v Kaliforniji z analizo več kot pol milijona skladb, ki so izšle v zadnjih 30 letih. Eden od razlogov za tako drastičen upad veselih skladb so menda družabna omrežja, ki pod pretvezo združevanja ljudi v resnici osamijo in izolirajo, predvsem mladostnike. Gre za resen signal, ki pa očitno ostaja prezrt. Hkrati vzbuja skrb podatek, da postajajo vsebine skladb bolj nasilne, v njih se pojavljajo nezdrav odnos do telesa, poveličevanje materializma, instant duševnost in brezciljno uporništvo. Še več, glasba postaja čedalje bolj repetitivna, število akordov se manjša, prav tako pa se povečuje njena glasnost (povišuje se za en decibel na osem let), kar pomeni, da je manj dinamična.
Ni skrivnost, da je glasba kazalnik stanja družbe, ima globoko povezavo s človekovim čustvovanjem in počutjem. Prav zaradi tega bi jo morali jemati resneje, si želeti, da bi bila bolj kakovostna, spodbudna in bolje izvedena. To pomeni, da bi morala država korenito spremeniti svoj odnos do glasbenikov, ne zgolj na področju zabavne glasbe, tudi jazza in klasične glasbe, predvsem pa bi morali zajeziti trenutno turbo stanje.
Vesele in poskočne skladbe so čedalje redkejše.
Žal ni videti, da se bo to v bližnji prihodnosti zgodilo, ne nazadnje imajo votle vsebine zagotovljene najboljše termine, da je lažje služiti novce na račun siromašenja kulturnega bazena. Zgovorna je primerjava študentskih zabav iz osemdesetih let in danes. Ironično je, da so tovrsten propad dopustili prav tisti, ki danes stopicajo naokoli z majicami Rolling Stones.
