Grmenje v Ljubljani, tresla se je cela dvorana (FOTO)
V Orto Baru je ravno na martinovo potekalo nekoliko drugačno praznovanje: v veliki dvorani priljubljenega ljubljanskega rockerskega lokala so namreč razbijali predstavniki mednarodne deathcore in death metal scene: kanadski Despised Icon, poljski Decapitated, ameriški Oceano, nizozemski Distant in britanski Viscera.
Da je odlična peterica na evropski mini turneji prišla v naše loge, se lahko zahvalimo Kulturnemu društvu Veseli dihurčki, ki je znano tudi pod imenom Dirty Skunks, katerega jedro tvorita Črt Batagelj in Matej Ahlin, ki že dve desetletji organizirata koncerte alternativne glasbe po Sloveniji.
Udar z Otoka
Že malo po šesti uri popoldne so se na odru pojavili britanski Viscera, ki so prvič nastopili v Sloveniji in takoj navdušili s svojo vizijo sodobnega deathcora (glasbene podzvrsti, mešanice metalcora, hardcora in death metala), ki je segal od počasnejših dvojnobasovskih vložkov do superhitrega nažiganja in izmenjujočih se kitarskih solaž.
Čeprav gre za razmeroma mlado skupino, so v njej izkušeni mački britanske ekstremne metal scene, pri čemer lahko še posebno izpostavim vokalne sposobnosti pevca, ki segajo od globokega kruljenja prek kričanja do čistega petja. Da ne bo pomote: tudi bobnar in oba kitarista so mojstri svojih inštrumentov. Za njimi je komaj en album iz leta 2020, a Britanci že delajo naslednik. Odličen uvod v težkometalni večer.
Nizozemske globine
Sledili so nizozemski Distant, ki so predstavljali svojo konceptualno glasbo, ki so jo, mimogrede, nadgradili z distopičnim romanom. Nizko uglašene kitare in dobesedno subsonični bas, breakdowni znotraj breakdownov (tisti deli pesmi, ko se tempo opazno upočasni, stvar, po kateri slovi deathcore), hkrati pa divji ritmi in kruleč vokal so razvneli občinstvo, ki je divje opletalo z lasmi (kdor jih je imel, seveda).
Starejši gledalci smo stali bolj ob strani in uživali v glasbi, ki je dobesedno butala v solarni pleksus. Kratek, a energičen nastop. Na tovrstnih mini turnejah skupine, še posebno tiste z začetka seznama, nimajo na voljo prav veliko časa.
Ameriški napad
Do osmih se je dvorana že dodobra napolnila, na oder pa so prišli ameriški Oceano, mojstri deathcora, ki so izdali že pet albumov, jeseni so po petih letih izdali nov singel, zdaj pa po dolgih letih končno spet prišli v Slovenijo. Mojstrsko izveden nastop – vidi se, da imajo Oceano že dolga leta izkušenj – so nadgradili skoraj plesni vložki karizmatičnega pevca Adama Warrena, člana skupine z najdaljšim stažem, ki je postregel s širokim vokalnim razponom in odličnim stikom s publiko.
Ta se je odlično odzivala na njihovo glasbo in poskrbela za prve circle pite (tisto, ko metalska mladina »pleše« v krogu), v dvorani pa je postajalo vedno bolj vroče. A pozor, četudi je norenje pod odrom na tovrstnih koncertih videti kaotično in agresivno, ljudje še kako pazijo drug na drugega: če kdo pade, ga takoj poberejo, pretepov pa tako rekoč ni.
Poljski tehničarji
Malo pred deveto je nastopil čas za prve zvezde večera. Poljski tehnični death metalci Decapitated (angl. obglavljeni) s precej krvavim imenom so že v prvih taktih pokazali, da pri njih ne bo počivanja. Rezka kitara, hrumeč bas in neverjetni bobnar ter gromki pevec so še kako zadovoljili občinstvo, željno hitre in divje glasbe.
Skupina, ki je pred 15 leti doživela veliko tragedijo, ko je v prometni nesreči umrl komaj 23-letni bobnar in ustanovni član skupine Vitek, svoje videnje sodobnega death metala nadgrajuje z elementi groove metala, kar poskrbi za odlično kombinacijo intenzivne in inovativne metalske godbe. A ko že misliš, da so se Decapitated, ki so nastali že leta 1996, v novejših komadih malce umirili, te presenetijo z nečloveško hitrim igranjem.
Kanadske ikone
Nato pa se je na glavni oder Orto Bara stlačilo vseh šest članov montrealskih Despised Icon, ki že dve desetletji navdušujejo s svojim deathcorom, ki direktno črpa iz klasičnega newyorškega hardcora iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Hitri ritmi so se krasno mešali s počasnejšimi deli z dretjem enega ali obeh pevcev, ki se jima pridruži še občinstvo.
Pevca se odlično izmenjujeta in dopolnjujeta, pri čemer Alex Erian skrbi za, recimo temu, klasično kričanje, Steve Marois pa za nizko kruljenje in visokotonske krike. Šesti album Purgatory (angl. vice) so izdali pred tremi leti, na njem pa obdelujejo osebne notranje boje pa tudi težave sodobne družbe kot celote. Despised Icon so s svojo energično glasbo in nastopom poskrbeli za fantastičen konec metalskega večera.
