Hollywoodska zvezdnica ne vidi več niti hrane na krožniku, a še snema

Nekateri se bojijo višine, drugi teme, tretji trepetajo pred morjem, ki mu ne vidijo dna. Britanska igralka Judi Dench pa se strašansko boji dolgočasja. Tudi zaradi tega si je hollywoodska zvezdnica že pred sedmimi leti, ko jih je štela 81, dala na zapestje vtetovirati znano latinsko reklo carpe diem. Izkoristi dan.

Zvezdnica kljub izjemno slabemu vidu ne želi v pokoj. FOTO: Sipa Usa Sthanlee Mirador/Reuters

»Imam že iracionalen strah pred dolgočasjem. Zato imam sedaj to tetovažo. Po tem načelu bi namreč morali živeti,« pravi oskarjevka, ki se morda tudi zaradi strahu, da ne bo več vedela, kaj naj sama s seboj, z vsemi štirimi upira upokojitvi. In na slovo ni pripravljena niti sedaj, ko zaradi izgubljanja vida na snemalnih prizoriščih ne vidi več.

Vid je za igralca skoraj tako pomemben kot sposobnost gibanja in nadzorovanja lastnega telesa, od odločnih gest do najbolj drobne, skoraj nezaznavne obrazne mimike, ki pa pove ogromno. Branje je nepogrešljivo pri njihovem delu, tako zaradi prebiranja scenarijev kot tudi druge literature, s katero se pripravljajo na vlogo.

»Na snemalnih prizoriščih ne vidim več. Prav tako ne morem več brati, saj preprosto ne vidim. A se s tem nekako spopadam,« se je odprla igralka, ki so ji zdravniki že 2012. diagnosticirali starostno degeneracijo makule, zaradi česar so jo oči postopno začele puščati na cedilu.

Sprva si je pomagala z lečami in očali. Nato z zelo močno razsvetljavo. V zadnjih letih pa se je naslonila na družino in prijatelje. »Danes je težko, če dobim daljšo vlogo, pri kateri moram naštudirati obsežen scenarij. Kako se s tem spopasti, še nisem ugotovila, a iščem način.« Lažje je pri krajših vlogah. Tu ji scenarij namreč berejo prijatelji, ona pa se tako uči besedila. »Imam veliko prijateljev, ki me učijo scenarija. Imam pa tudi fotografski spomin.«

Malokatera igralka se lahko pohvali s tako plodovito kariero in obsežnim naborom filmskih ter gledaliških nagrad kot Dencheva. A čeprav si še danes, ko ima za sabo že 88 pomladi, še vedno želi delati, kolikor le lahko, priznava, da je omejitev slabega, zdaj že skoraj ničnega vida, posegla v njeno igro. »Ne želim se upokojiti. A trenutno vseeno ne delam veliko, saj ne vidim. Slabo je.« Seveda pa ji starostna okvara rumene pege zadaja udarce tudi na drugih področjih življenja. Zaradi izgubljanja vida je pred nekaj leti morala vrniti svoje vozniško dovoljenje. Pri premikanju od točke a do točke b potrebuje spremstvo. Življenjski sopotnik David Mills pa ji mora včasih celo razrezati hrano in ji jo podajati na vilicah, saj ne vidi, kaj ima na krožniku. »To je najbolj grozen šok za sistem. Naravnost strašno je biti tako odvisen od ljudi.« 

Voziti že nekaj let ne sme več. FOTO: Ishika Mohan