Hoteli so mi vzeti vse, tudi dušo

Z ekološkim vizionarjem najprej poklepetava, kako je preživel minule mesece. »Lahko rečem, da sem bil sam nad sabo presenečen, saj sem pričakoval, da bom v karanteni mnogo bolj nestrpen, živčen in slabe volje. Pa sem že po nekaj dneh spremenil ritem življenja, ga upočasnil in se nekako sprijaznil, da pač je, kot je. Res je, da sem občasno pozabil, kateri dan je, a mi je velik del dneva zapolnjevala glasba, ustvarjanje v studiu, vsak večer pa sem poslušalcem s svoje terase podaril eno pesem, tako da smo se malo podružili. No, spet sem spoznal, da je glasba zdravilo za vse primere in da bi bilo brez nje življenje pusto in prazno.«


Med pandemijo si je vsaj malo opomogla narava, kar je Marijanu še posebno pri srcu. »Za naravo je ta virus veliko darilo. Imel sem občutek, da je po vsem svetu lahko končno zadihala s polnimi pljuči. Ljudje, izgubljeni v smogu in megli vsakdana, so lahko končno spet ugotovili, da na nebu sije sonce, da je za koprenami našega onesnaževanja še vedno modro nebo in da prav zaradi tega življenje spet postane življenje, ki nas napolni s toploto in prijetnimi občutki, na katere smo v vsakodnevnem hitenju že popolnoma pozabili.«

Pred več kot 30 leti je prepeval o Mrtvi reki. »Usoda je hotela, da sem odraščal v okolju, ki je bilo zelo obremenjeno z ekološkimi problemi. Usoda je tudi hotela, da sem odraščal v nekem drugem sistemu, ki mu je bilo razmišljanje o okoljskih problemih zelo tuje. Imel sem občutek, da so ljudje mislili, da bo narava vse oproščala, da je kot mati, ki te kljub temu, da si malo poreden, vedno stisne v svoj topli objem in te poboža po laseh. Veliko moje Mrtve reke je moralo preteči, da se je človek zavedel, da ni čisto tako, da se nam bo naše neodgovorno vedenje prej ali slej maščevalo. Včasih nismo videli, drugič spet nismo želeli videti, da se vse bolj približuje trenutek krutih spoznanj, ko bomo morali pogledati svojim otrokom v oči in jim priznati, da smo veliko grešili in da jim zapuščamo borno doto, da vsa svetleča pločevina, zabetonirano okolje, nebo brez sonca in belih oblakov, hladni objemi in brezčutni stiski rok niso podobni tistim lepim pravljicam, ki so jim jih brale babice.«
 

Pogovor z Greto Thunberg

Marijan je bil ekolog, še preden je bilo to moderno. »Ekolog si lahko le, če nosiš ljubezen do narave v srcu. In tega ni treba na veliko razglašati in se trkati po prsih.« Ponaša se tudi z ekološko parcelo. »Na tem mojem koščku zemljice gledam, kako se vedno znova poraja čudež narave, brstijo prvi pomladni poganjki, se dvigajo utrujene jutranje meglice, kako žejna zemlja čaka, da jo nebo napoji in ji da nove energije, da lahko v vsej svoji lepoti zacveti in nam podari najlepše darove, nas nahrani, nam da prostor, da se nanjo uležemo in si odpočijemo, in nam sporoča: spoštuj me in ljubi, to ti bom tisočkrat povrnila.« Marijan izjemno spoštuje okoljsko aktivistko Greto Thunberg. »Lepo je videti, da je nekdo sposoben neposredno in na trenutke celo kruto vreči človeštvu pred noge vse njegove napake, mu povedati, kako se moti in kakšno ceno za to plačuje on in jo bodo plačevali njegovi potomci. Takšno početje je vredno pohvale.«

Z Greto sta si izmenjala nekaj besed. In kaj mu je povedala? »Pri ekologih in tistih, ki ljubimo in čutimo naravo, ni treba veliko besed. Povezuje nas nevidna vez, neko prepričanje, da je to, kar čutimo, mislimo in delamo, prav. Preprosto se s tem rodiš. In nikoli ti ni težko dvigniti glasu za pravo stvar. Za tiste, ki so v tem iskreni, me nikoli ni skrbelo. Tistim, ki to izrabljajo za lastne koristi, pa se je že itak ničkolikokrat maščevalo.«

Grda ločitev

Kljub vsemu je glede naše domovine optimističen. »Veliko je napak, ampak je tudi zelo veliko dobrega. Največ, kar lahko naredimo, je, da pri mladih nenehno vzbujamo naravovarstveno zavest, da jih naučimo spoštovati in videti tisto, kar res šteje, kar daje smisel življenju v tistem najbolj primarnem smislu. To je naše veliko poslanstvo. Če bomo tu uspeli, se nam za prihodnost ni bati.«


O tem, da pri nas nimamo niti zelene stranke, mi pove: »Pri nas smo nekoč imeli zeleno stranko, ki je uživala veliko podporo volivcev. Bil sem eden njenih ustanoviteljev. A žal se je tudi to, kot večina v politiki, klavrno končalo. Kakšen pesimist bi rekel: Vse je dobro, dokler tega ne dobi v roke človek. Volivci, ki volijo zelene, so malo bolj posebni, svoje prepričanje nosijo v srcu, in ko jih enkrat prineseš okoli, si jih za vedno izgubil. Če prav pomislim, je tako tudi prav. Zeleno razmišljanje in politika mi nekako ne gresta skupaj. Think green, think free. (Razmišljaj zeleno, razmišljaj svobodno, op. ur.)«


V minulih letih pa je Marijan polnil časopise z ločitvijo. Ko se na to spomni, reče: »V ločitvi je bilo mnogo grdega. Spoznal sem pokvarjenost ljudi, spoznal sem razočaranje nad državnimi ustanovami, spoznal sem pristranskost ... Hoteli so mi vzeti vse, tudi dušo. A dobil sem svoja sinova, svojo družino, nekaj ljudi, ki me imajo radi takšnega, kot sem. In dobil sem mir v duši. Vse je za nekaj dobro in vse se zgodi z razlogom.« Vere v ljubezen ni izgubil, saj je na novo zaljubljen. »Ljubezen je edini smisel življenja,« mi pove. Za konec pa sporoči: »Ljubite, živite in spoštujte!«