Jazz na fruli
Deset dni je minilo od mednarodnega dneva jazza! Nekateri so pametovali, drugi so se imeli fajn. In prav je tako. Navsezadnje so strokovnjaki z Univerze v Teksasu, v raziskavi, v kateri je sodelovalo 3500 prostovoljcev, ki so odgovarjali na vprašanja o tem, kaj poslušajo (opisati so morali svoj značaj in povedati, kakšne so njihove kognitivne sposobnosti), ugotovili, da so ljudje, ki poslušajo jazz in/ali blues, zelo kompleksni. Radi razmišljajo, uživajo v preizkušanju novih stvari, so zelo liberalni, sofisticirani in odprti za nova poznanstva in razmišljanja. Ergo? Torej?
Sedem let je minilo od takrat, ko so v Slovenskem glasbenoinformacijskem centru izdali dvojno zgoščenko slovenskega jazza Jazz Slovenia 2011. To je bila prva uradna jazz kompilacija in je obsegala 22 avtorskih skladb izbranih domačih jazzovskih izvajalcev, skladateljev in aranžerjev, ki so s svojim delom v zadnjih letih zaznamovali domačo jazzovsko sceno. Izbor skladb, ki so bile na avtorskih albumih izdane med letoma 2007 in 2010, je opravila štiričlanska komisija – radijski urednik za jazz in umetniški vodja Big Banda RTV Slovenija Hugo Šekoranja, novinar Marko Kumer ter glasbena publicista Mario Batelić in Jure Potokar.
Po njihovih merilih so bili glasbeniki in skupine Jure Pukl, Lolita, Kristijan Krajnčan Contemporary Jazz Ensemble & Perpetuum Jazzile, Eva Hren & Big Band RTV Slovenija, Vasko Atanasovski Visions Ensemble, Bratko Bibič & The Madleys feat. Rämschfädra & Shirley A. Hofmann, Kaja Draksler, Robert Jukič, Zlatko Kaučič feat. Robert Vrčon & Peter Brötzmann, Samo Šalamon Trio feat. Michel Godard & Roberto Dani, Jani Moder 4tet, Mia Žnidarič, Aleš Rendla Sekstet, Big Band RTV Slovenija, Rok Golob, Tori Trio, Kombo, Statements, Adam Klemm Banda, Jaka Kopač Group, Igor Lumpert in Lovro Ravbar.
Sedem let je tudi minilo od takrat, ko je bil na generalni skupščini Unesca (leta 2011; za tiste, ki jim matematika dela nekaj malega preglavic; pa brez užaljenosti, prosim; hvala!) na pobudo legendarnega jazzovskega skladatelja Herbieja Hancocka 30. april priznan kot mednarodni dan jazza, leta 2012 pa ga je na svoj koledar dodala še Organizacija združenih narodov. Danes ga praznujejo v več kot 190 državah.
Unesco prepoznava jazz kot sredstvo svobode izražanja in dialoga med kulturami, kot sinonim za spoštovanje človekovih pravic ter dostojanstvo žensk in moških ne glede na njihov rod. O vdoru kvarne (jazz) kulture z vonjem po zahodnem imperializmu po drugi svetovni vojni je bilo prelitega veliko črnila, zato tokrat le o tem, kako so moralno in politično primerne strukture tistega časa v Jugoslaviji brez upoštevanja avtorskih pravic prepisale geslo s sovjetskega propagandnega posterja (neodvisno od resolucije informbiroja): Danes igra jazz, jutri bo izdal domovino. Da so ti "organi" mislili resno, pričajo številne denarne kazni zasedbam, ki so na plesih igrale nedostojne skladbe, ali prekinitve koncertov (npr. Ljubljanskega plesnega orkestra pod taktirko mojstra Bojana Adamiča v Beogradu) s posredovanjem Uprave državne varnosti (UDBA).
Nato se je zgodil prvi jugoslovanski festival jazza (od 15. do 18. septembra 1960), na katerem so nastopili glasbeniki iz domačih logov. Javnost je takrat dobila prvi vtis, kaj se na domači jazzovski sceni sploh dogaja. Nastopilo je 21 projektov (112 glasbenikov). Že naslednje leto se je število nastopajočih dvignilo na 142. Evforija je bila nepopisna. Za festival je vzdolž nekdanje Jugoslavije vladalo ogromno zanimanje. Ljudje so na vse načine prihajali od vsepovsod. Mnogo obiskovalcev je spalo na prostem, da bi prihranili denar za vstopnico. Razloga, da bi prvi festival postal tudi zadnji, ni bilo. Obče zadovoljstvo je bilo dovolj velika spodbuda, da so odgovorni takoj sklenili, da bo Jugoslovanski festival jazza na Bledu postal tradicionalna prireditev. No …
Ljubljana jazz kluba nima. Nekateri menijo, da je prav tako. Zakaj? Najbrž zato, ker bi radi udejanjali zgolj svoj interes. Maribor ga ima. Zakaj? Zato, ker je prevladal t. i. jazz interes. Žalostno, vendar resnično!
Tistega pol desetletja in še nekaj čez, ko je najlepše mesto na svetu le imelo svoj jazz klub, pa je itak že pozabljenih. Žal! Da se le lahko nekateri hvalijo, da so v mesto pripeljali »tega« ali »onega« virtuoza. Na fruli!
