ALBUM
Katalena o vojni: Človek ni zver
Sedma studijska izdaja se loteva vojne tematike v ljudski pesmi.
Odpri galerijo
V četrtek, 5. aprila, bo ljubljanska skupina Katalena v Kinu Šiška predstavila svoj novi album Človek ni zver. To bo že sedma studijska izdaja enega naših najuspešnejših glasbenih kolektivov. Katalena je glasbena skupina, ki nam vztrajno ponuja nekaj novega, čeravno ne bi mogli trditi, da zasedba kaj prenavlja, saj ostajajo njeni temelji globoko zasidrani v rocku in ljudski glasbi. Če so nas s prejšnjim albumom navduševali z izvajanjem lahkotnih otroških izštevank, so nas tokrat postavili na skoraj nasprotni pol, saj so vzeli pod drobnogled ljudske pesmi z vojaško tematiko. Ploščo je produciral Chris Eckman, ki je poskrbel tudi za miks albuma.
Album Človek ni zver je hkrati posvečen poeziji Iva Brnčića, pesnika, ki je umrl leta 1943 star komaj 31 let, kljub temu pa je za seboj pustil bogato umetniško dediščino. »Brnčić je prastric naše klaviaturistke Polone Janežič, kar je tudi eden od razlogov, zakaj smo se odločil za uglasbitev njegovih pesmi. Njegova poezija je izrazito intimna in nepolitična, čeprav je bil kot oseba zelo politično angažiran. Vse njegove pesmi izhajajo iz stiske človeka, ki je vržen v vihar zgodovine. Namesto njega odločajo drugi, on pa mora preživeti.« Tako plošča sooča dve narativi, ki sta s seboj v dialogu, po eni strani gre za ljudsko dediščino, po drugi pa za že omenjeno Brnčićevo poezijo. Med presežki plošče je nedvomno predstavitev grozot vojne skozi oči ženske. Te so praviloma ostajale doma, medtem ko so moški odšli junaškim bitkam naproti. »Ona je sestavni del vojne, mi smo iskali njen heroizem, hkrati v ženskah nismo iskali partizank.«
Posvetilu pesniku
Pred koncertom smo se pogovarjali z basistom skupine Tiborjem Miheličem Syedom. »Smo v dobi razraščajoče normalizacije vedno bolj radikaliziranega diskurza, bodisi nacionalističnega bodisi šovinističnega. Vsi vidimo, kaj, zlasti na Bližnjem vzhodu, povzroča imperializem kapitala. Katalena ni več skupina neobremenjenih glasbenikov brez kreditov in otrok. Odgovorni smo za naše otroke in tudi lastno eksistenco, naš umetniški pogled na svet se je spremenil,« je pojasnil Tibor, ko smo ga vprašali, zakaj je izbral prav vojno tematiko. »Počutili smo se dovolj zrele, da naredimo politično ploščo, ki pa je po vsebini izrazito nepolitična, političnih izjav na tej plošči ni. Po eni strani je naša generacija privilegirana, saj obstajata velika zgodovinska ali geografska distanca do velikih vonj. A zgodovina se vedno vrača, zato smo upravičeno zaskrbljeni zaradi družbenih sprememb, ki smo jim danes priča in lahko vodijo nekam, kamor, upam, ne bomo nikoli več prišli.«Album Človek ni zver je hkrati posvečen poeziji Iva Brnčića, pesnika, ki je umrl leta 1943 star komaj 31 let, kljub temu pa je za seboj pustil bogato umetniško dediščino. »Brnčić je prastric naše klaviaturistke Polone Janežič, kar je tudi eden od razlogov, zakaj smo se odločil za uglasbitev njegovih pesmi. Njegova poezija je izrazito intimna in nepolitična, čeprav je bil kot oseba zelo politično angažiran. Vse njegove pesmi izhajajo iz stiske človeka, ki je vržen v vihar zgodovine. Namesto njega odločajo drugi, on pa mora preživeti.« Tako plošča sooča dve narativi, ki sta s seboj v dialogu, po eni strani gre za ljudsko dediščino, po drugi pa za že omenjeno Brnčićevo poezijo. Med presežki plošče je nedvomno predstavitev grozot vojne skozi oči ženske. Te so praviloma ostajale doma, medtem ko so moški odšli junaškim bitkam naproti. »Ona je sestavni del vojne, mi smo iskali njen heroizem, hkrati v ženskah nismo iskali partizank.«