Kot otrok v kinu visel od jutra do večera

Svet, vsaj velik del tistega, ki uporablja pretočne platforme, se je zaljubil v Pedra Pascala. Zaradi uspešnic The last of us in Mandalorian je čilski igralec skoraj čez noč postal eno najbolj vročih filmskih imen. V minulih letih se je sicer pojavljal, četudi le na kratko, v uspešnicah, kot sta seriji Narcos in Igra prestolov, a o zvezdniški stratosferi, v katero je poletel zdaj, je lahko le sanjal. »Malce blodno prepričanje o sebi in dejstvo, da ob igri nisem imel kaj prida drugih veščin - to me je gnalo naprej,« pravi pri 48 letih novoodkriti zvezdnik, ki se je v svojih mlajših letih le stežka preživljal in je slišal dovolj zavrnitev za več življenj. Šlo mu je celo tako slabo, da mu je dolgoletna prijateljica in stanovska kolegica Sarah Paulson nekajkrat dala svoj dnevni honorar, da je lahko napolnil kruleči želodec.

V film se je zaljubil že kot otrok. Mama ga je ob jutrih peljala do kina in tamkajšnjemu osebju dejala, da ga bo pobrala ob šestih zvečer. Gledal je vse, kar se je vrtelo; strast do filma ga je leta 1993 popeljala v New York na tamkajšnjo šolo umetnosti. Tam je našel somišljenike, svojo novo družino. Med njimi je bila tudi Paulsonova, ki se podobno kot on filmov ni mogla prenajesti. »V tistih letih sva nenehno visela v kinih in se izgubljala v filme. Mislim, da sva v njih našla pobeg, čustven, duhoven in duševen,« se začetkov njunega že 30-letnega prijateljstva spominja Sarah. A medtem ko so se njej počasi začela odpirati vrata v svet filma, so bili vsi Pedrovi napori zaman. Hodil je na avdicije za reklame in filme, a vedno, ko mu je bil vloga že skoraj na dosegu roke, jo je dobil kdo drug. S selitvijo v Los Angeles 1999., ko je dobil vlogi v serijah Buffy – Izganjalka vampirjev ter Dotik angela, se mu je začelo dozdevati, da je temnih dni konec. A materina smrt ga je že naslednje leto popeljala nazaj v New York, kjer se je začela ponavljati stara zgodba neskončnih avdicij. »Bili so dnevi, ko sem mu dala svoj dnevni honorar, da si je lahko kaj kupil za pod zob,« je o prijateljevi stiski dejala Sarah. A hujši od lakote je bil strah, da mu nikoli ne bo uspelo. »V tem obdobju sem tisočkrat umrl. Prepričan sem bil, da če do 29. leta ne bom doživel večjega preboja, ga ne bom nikoli. Ogromno sem razmišljal, kaj pomeni, da svoje življenje povsem posvetiš igralstvu in da moraš pozabiti na predstavo, ki si jo imel o tem kot otrok. Imel sem ogromno razlogov, da bi te sanje opustil.« A je vztrajal, čeprav mu je tedaj vse govorilo drugače. Zdaj se mu je vse več kot poplačalo. »Vsi v naši industriji si zdaj želijo vsaj delček Pascala,« se njegovega uspeha veseli Sarah.