Legendarni režiser bo posnel še enega, nato pa se bo poslovil od kamer
Malokateri filmar se mu lahko postavi ob bok. Njegovi filmi so si namreč prislužili skupaj kar 53 oskarjevskih nominacij, ob tem se Woody Allen kiti tudi z lento za največ oskarjevskih nominacij za izvirni scenarij, povrhu pa je v skoraj 60-letni karieri povprečno ustvaril en film na leto.
A očitno se to obdobje počasi zaključuje. Ne ker bi genialnemu ustvarjalcu pri njegovih 86 letih zmanjkalo idej ali zagona, ampak ker je vznemirjenje, ki mu ga je dajala njegova umetnost, pošlo.
»Posnel bom verjetno še en ali dva filma, a draž je zbledela skupaj z izginevanjem celotne cinematične izkušnje,« je v enournem spletnem intervjuju z Alexom Baldwinom sloviti režiser pokazal na pretočne platforme kot na grešnega kozla, zaradi katerega umira kino.
Ne mara kletvic
Pandemija mu je razgalila resnico, ki jo je sicer podzavestno že leta počasi zaznaval. V snemanju filmov ne uživa več kot nekdaj.
»V časih, ko sem začel, si film napisal in posnel, ta pa je nato prišel v kinematografe po vsej deželi, po vsem svetu, in skupine več sto gledalcev so ga gledale skupaj.« Nato pa so prišli domači kini z velikimi zasloni in platforme pretočnih vsebin in ljudje raje kot v kinu gledajo film iz udobja domačega kavča, kar se je še posebno razpaslo med pandemijo. In ostalo.
»Danes posnameš film, ki ga v kinu vrtijo zgolj par tednov. Morda mesec in pol ali mesec dni, lahko celo zgolj dva tedna. Nato pa se preseli na pretočne platforme, kar ljudje obožujejo. Radi posedajo doma pred svojimi velikanskimi televizorji, ki imajo sicer odlično sliko in super zvok, kar pa, vsaj v mojih očeh, ni primerljivo z gledanjem filma v kinu. Ne daje toliko užitka. Bil je resnično dober občutek, ko sem vedel, da 500 ali tudi več ljudi naenkrat gleda isti film v isti kinodvorani.«
Dokončne odločitve, kam naprej, še ni sprejel. »Posnel bom še en film in videl, kako se pri tem počutim.« Allen ima že vsaj okvirno zamisel, kakšno zgodbo želi prenesti na veliko platno, verjetno je tudi že spisal scenarij. Kajti čeprav se v podrobnosti ni spustil, je izdal, da bo naslednji – in morda svoj zadnji – film snemal v Parizu v poznem poletju ali zgodnji jeseni.
Izkušnjo kina je po Woodyjevi oceni okrnil pojav pretočnih platform, podobno kritičen pa je tudi do gledališč, ki so nekdaj ponujala paleto raznovrstnih iger. »Danes v glavnem ponujajo le sodobne različice popularnih muzikalov, predstav, ki imajo težo, skoraj ni več.« Zato ne razmišlja, da bi presedlal k pisanju gledaliških iger. Čeprav je med pandemijo napisal dve, bo, če se poslovi od filma, raje pisal novele.
Toda kakršna koli že bo zgodba, smo lahko prepričani, da na filmski trak ne bo lovil ne pohujšljivih in opolzkih prizorov ne prostaških besed. »Prihajam iz druge generacije in sem precej čistunski, zato ob besednjaku, ki ga danes radi uporabljajo, kar prebledim,« priznava filmar in dodaja, da je v filmu Mogočna Afrodita sicer tudi sam večkrat uporabil, moral uporabiti, umazano besedico na F (je*eš), »a če bi film lahko posnel še enkrat, bi se temu na vse pretege poskusil ogniti in bi bil bolj spreten z izbiro besed«.
