Marija Šerifović sinčku posvetila pesem. Pohvale za pesem kar dežujejo (VIDEO)

Leta 2007 je skladba Molitva srbski pevki Mariji Šerifović prinesla zmago na Evroviziji, a njene resnične molitve so bile uslišane šele zdaj. Po letih sanjarjenja o materinstvu, za katero se je pevki vse bolj zdelo, da ga ni v njenih kartah, je v prvih decembrskih dneh v roke prijela novorojenčka, sinka Maria. »Ljubezen je prišla. Nebo je razjasnila najlepša zvezda mojega življenja. Rodil se je Mario,« je sporočila, da je dobila najlepše božično darilo.

»Dolgo sem se pripravljala na ta trenutek, neštetokrat sem si ga zamišljala, o njem so mi pripovedovala prijateljice, ki so že mamice ... a resničnega občutka ni mogoče opisati.« Zdaj je svoje oboževalce navdušila še s pesmijo, posvečeno sinku, z naslovom Dolazi ljubav oziroma Prihaja ljubezen.

Po naravni poti ni šlo

Otroka po naravni poti ni mogla dobiti. Marija priznava, da je večkrat poskušala zanositi, a ji ni uspelo. »V zdravstvene vidike tega poglavja se ne želim spuščati, a izkazalo se je, da je nadomestno materinstvo zame edina možnost,« je začela o ideji, da bi ji otroka, ki bi bil genetsko njen, a bi ji ga donosila druga ženska, razmišljati pred tremi leti. Po tihem, kajti javnost o tem ni vedela ničesar.

Tedaj je pogledala na drugo stran luže, v Ameriko, kamor jo poti iz zasebnih in poslovnih razlogov tako ali tako velikokrat popeljejo. In začel se je dolgotrajen, čustveno zahteven in nikakor ne poceni postopek, poln administrativnih zahtev. »Ni bilo lahko, pot je dolga in zahtevna, a kjer je želja, je tudi pot,« je dejala in popisala, kaj je preživljala minulih nekaj let. Morala je dobiti čim več informacij, okoli sebe zbrati prave, poštene in strokovne osebe.

»Pomembno je, da zakonsko vse pravočasno uredite. Potem pa pride zdravstveni del, terapije, odvzem jajčec. Najti morate dobro agencijo, ki zastopa pravice nadomestne matere, ter zdravnika, ki bo budno spremljal nosečnost.«

A čeprav je bilo v nekaj, kar naj bi bilo najbolj čarobno obdobje v življenju ženske, vpete ogromno papirologije, je Mariji vseeno uspelo začutiti utrip nosečnosti. Z nadomestno materjo je namreč spletla tesen odnos, »slišali sva se vsak dan, skupaj sva šli skozi vse izzive nosečnosti in hodili na preglede«. Poleg je bila tudi, ko je njen sin v losangeleški porodnišnici prvič zajokal.

V otrokovem rojstnem listu je Marija zapisana kot njegov edini starš. Njegova mati je tako v zakonskem kot biološkem smislu. »V vseh pogledih sem njegova mati. Vsak njegov atom prihaja iz mojega DNK,« je razblinila dvome, a imena sinovega očeta ne želi in ne sme izdati. K temu jo namreč zavezuje tudi pogodba o molčečnosti, »lahko povem le, da bo Mario, ko bo čas za to, izvedel vse. Imava še ogromno časa.«

Simbolika za izborom

Njegovo ime, Mario, nekoliko spominja na njeno. Mario in Marija imata enak besedni koren. A za izborom je še precej več simbolike, »izhaja namreč iz latinske besede mare, kar pomeni morje, tu pa je še latinski marem, ki označuje moškega in glavo družine.« A tako močno ime mu je nadela šele, ko je sinka prvič držala v rokah. »Iskrena bom. Mojemu srcu je bilo bližje ime Maks, v ožjem izboru pa sem imela še imeni Luka in Matija. Vseeno sem hotela počakati, sinka videti in se za ime resnično odločiti v prvih 24 urah njegovega življenja.«

Nad prihodom vnuka sta navdušena tudi pevkina mama in oče. »Najbolj srečna ženska na svetu sem. Dobila sem vnuka!« sreče in ponosa ni mogla zadržati zase babica Verica, podobno njen mož Rajko, zdaj naposled dedek. »Za našo družino je to najbolj srečen dan. Ni besed, ki bi opisale, kako srečen sem!«

A čeprav se bo lahko Marija očitno brez težav po pomoč obrnila na starše, bo naloga babice in dedka resnično le razvajanje in crkljanje, vse drugo želi prevzeti pevka. Že pred štirimi leti je namreč dejala, do bo, ko in če kdaj postane mama, sestopila z vročega žirantskega stolčka pevskega šova Zvezde Granda Specijal. »Materinstvu se bom posvetila z vso svojo bitjo. Želim biti mama z veliko začetnico in ne, da mi otroka čuvajo babice in dedki.«