Modrijani so slavni, a jim popularnost ni stopila v glavo

Človek, ki je najbolj zaslužen za to, da so se na slovenski narodno-zabavni sceni znašli Modrijani, je prav Peter Švab. Seveda sta Blaž in Miha njegova sinova, njun oče pa najbolj primeren za pogovor o tem, kako so fantje tlakovali pot do uspeha. Pa tudi o tem, kako je življenje malega Blaža viselo na nitki in kakšen organizacijski zalogaj je Noč Modrijanov, ki je postala eden največjih glasbenih spektaklov v Sloveniji.
 

Trepetali za Blaževo življenje

Starši svojim otrokom vedno želijo najboljše. Nič drugače ni z mamo Vido in očetom Petrom, ki sta ponosna na sinova. Blaž je danes najbolj prepoznaven obraz in glas Modrijanov in oddaje Slovenski pozdrav. Mlade fante je na prve nastope vozil prav Peter Švab. Malo ljudi ve, kako sta z ženo Vido trepetala za Blaževo življenje, ko je bil ta star komaj dve leti. »Zbolel je za astmo in skoraj umrl, česar pa nama zdravniki sploh niso povedali in sva izvedela pozneje. Bilo je 1. maja 1986, ko smo vso noč v bolnišnici čakali, ali bo preživel. Na srečo je dočakal jutro. Hud napad je imel tudi pri petih letih. Ker so se napadi ponavljali, smo našli zdravnika, ki je šel vedno, ko je Blaž dobil napad, z njim v bolnišnico. Na srečo je bolezen pri 14 letih izzvenela, saj astmatičnega napada od takrat ni imel več,« pove Peter.

Da je Blaž postal muzikant, sploh ni čudno, saj imajo Švabovi glasbene gene. »Moj oče je bil ljudski muzikant in je vse vikende igral na ohcetih. Pogosto sem se mu pridružil, sicer pa sem harmoniko kar 20 let igral pri Folklorni skupini Dobrna,« pove Švab. In tudi to, da je Blaž prej pel kot pa govoril. Še preden je prestopil prag osnovne šole, so ga sprejeli v glasbeno šolo, kjer je igral klavirsko harmoniko. »Z njo je končal nižjo glasbeno, ko so ga prestavili na kromatično, pa šolanja ni želel več nadaljevati. In ko se on nekaj odloči, ga nihče ne premakne.« Potem je šolanje nadaljeval na pedagoški šoli, vzgojiteljska smer, pozneje pa končal študij na fakulteti za sociologijo.
 

Od Ostržka do Modrijanov

Vedno je zelo rad igral. »Deset let je bil star, ko sem mu pripeljal dva fanta. Eden je igral kitaro, drugi bas kitaro, pridružili sta se še dve punci, ki sta peli. Pokojni Tone Videc, član Vitezov polk in valčkov, je bil njihov mentor, poimenovali pa so se ansambel Ostržek. Veliko nastopov so imeli, potem pa so se razšli. Takrat pa se je pojavil Blažev bratranec Rok Švab, ki je prav tako odlično igral harmoniko. Poleg njega sta harmoniko igrala še naš Blaž in Aleš Švab, kitaro pa še en drug Blaž Švab, tudi naš sorodnik. Samo igrali so, peli pa niso. Pozneje je Rok povabil k sodelovanju kitarista Petra Oseta, Aleš Švab je prevzel bas kitaro, naš Blaž pa je začel peti.«

Zanimivo je, da Rok takrat ust sploh ni odprl. »Fantje so imeli pri 14 letih že zelo veliko nastopov, saj so igrali tudi v gostilni moje sestre. Zgodilo pa se je, da si je Aleš Švab (danes je član ansambla Petka, op. p.) zlomil roko in so morali zanj hitro poiskati zamenjavo. In takrat je Peter Oset pripeljal v ansambel svojega brata Franja in tako so nastali današnji Modrijani,« opisuje Peter.
 

Prvi nastop in priznanje

Prvič so Modrijani javno nastopili leta 2000 na prireditvi Pokaži, kaj znaš v Dobju.
Tam jih je opazil novinar Tone Vrabl in o njih napisal prvi članek. Takrat je Blaževega očeta poklical znani glasbenik Brane Klavžar, pri katerem se je Rok učil igrati harmoniko, in mu rekel, da je slišal, da so fantje zelo dobri. »Napisal jim je melodijo za prvi dve skladbi, in sicer Daleč je dom in Pepelka, s katerima so se prijavili na Vurberški festival in leta 2001 na njem prejeli kar tri nagrade. Med njimi tudi Šifrarjevo plaketo, ki so jo za večglasno petje tisto leto podelili prvič in jo lahko ansambel prejme le enkrat,« se spominja Švab.


Franci Smrekar, pobudnik za podelitev Šifrarjeve plakete, je fantom predlagal, da bi se Vurberškega festivala udeležili tudi naslednje leto. Zanje je napisal besedilo za pesem Spomin na pevca, medtem ko je melodijo ustvaril Tine Lesjak. Prav ta skladba je nato postala velika uspešnica, ki je za Modrijane pomenila odskočno desko. Komisija tudi to pot ni mogla mimo fantov in je Modrijanom izjemoma še enkrat podelila Šifrarjevo plaketo. Tako so doslej edini, ki so to priznanje prejeli dvakrat.
 

Ostal je brez glasu

Peter Švab pa ni bil le šofer ansambla, ki se je vse bolj vzpenjal na lestvici priljubljenosti. Bil je tudi menedžer, ozvočevalec, tonski mojster in varnostnik, če je bilo treba. Kakšno noč je prespal kar v avtu, medtem ko so fantje igrali. Spominja se, da so Modrijani medijsko prepoznavnost sprejemali kot nekaj povsem običajnega. »Slava jim na srečo ni stopila v glavo. Priznam, da sem imel jaz veliko večjo tremo kot oni, ko me je prvič poklical Boris Kopitar.«Seveda je imel Blaž v uspešni karieri tudi slabe dni. »Najhuje je bilo pred dvema letoma, tik pred Nočjo Modrijanov, ko je zbolel in ostal brez glasu. Prireditev se je bližala, dela je bilo ogromno, veselic pa tudi, in takrat so fantje k sodelovanju povabili petega člana Darka Mlakarja, ki fantov ni razbremenil le glasovno, ampak tudi psihično,« pravi Peter Švab.
 

Za Slaka bi najel tudi kredit

Sicer pa so se Noči Modrijanov začele v domači Dobrni. Kakšnih šest se jih je najprej zvrstilo tam. Prva je bila pod milim nebom, naslednje pa že pod šotorom, ki je z leti postal pretesen za vse ljubitelje narodno-zabavne glasbe. Vedno pa so Modrijani medse vabili znane glasbene goste. Na prvi noči so si za gosta zaželeli Lojzeta Slaka, a je ta postavil tako visoko ceno, da so se bali, ali bodo prodali dovolj vstopnic, da bodo pokrili vse stroške. »Takrat smo skupaj stopili vsi očetje, jaz, oče Petra in Franja ter tudi Rokov. In Rokov oče je rekel, da če so si fantje zaželeli Slaka, naj ga imajo. Če bo treba, bo za to najel tudi kredit. A ga ni bilo treba, saj je bila že prva Noč Modrijanov velika uspešnica.«


Pozneje so Noči Modrijanov preselili v dvorano Golovec, zdaj pa so že nekaj let v dvorani Zlatorog v Celju. Priprave na vsako so izjemno stresne in naporne. Tudi za letošnjo so se že začele.

»Fantje za to prireditev intenzivno vadijo vsak dan kar dva meseca prej, in to z vsemi nastopajočimi. Zgodi se, da sodelovanje kdo odkloni samo zato, ker je zanj prenaporno. Vse nastopajoče pa takrat za tri dni nastanimo v Celju in zapolnimo vse hotelske zmogljivosti. Stroškov je res veliko in nihče nam ne verjame, da se tako uspešna prireditev finančno ne izide. A pomembnejša je promocija,« pravi Švab.


Prav zelo zalomilo pa se v resnici ni nikoli nič. Nekateri starejši in zelo znani, kot so denimo Alfi Nipič ali Fantje s Praprotna, so vedno zelo točni in nikoli ne zamujajo. Se je pa že zgodilo, da smo kakšne mlade iskali po vsem zaodrju in kakšno trobento komu porinili v roke, ko je ta že stal na odru, saj je prej niti ni našel,« nam prigode iz zakulisja natrosi Peter Švab. Čeprav se je Blaž medtem že odselil iz družinskega gnezda, pa se pogosto vrača domov. Morda tudi zaradi tega, ker je njegova mama kuharica in seveda odlično kuha, zdaj pa kuhalnico rad vzame v roke tudi oče. Blaževi starši pa so najbolj veseli, da so fantje od takrat, ko so začeli žeti prve uspehe, do danes ostali z nogami trdno na tleh, kot se temu reče, in jim slava ni stopila v glavo. Na nastope se še vedno vozijo sami ...