Na koncertih nastopa bos

Oznake genij v glasbi ne dajejo vsakemu, sploh ne stanovski kolegi. Francoski pevec, poet, glasbenik, skladatelj in producent Benjamin Clementine pa po splošnem mnenju spada med 28 genijev, ki sooblikujejo kulturo od leta 2016.

In prav on znova prihaja k nam, v ljubljanski Kino Šiška, tudi ker se mu Slovenija in tukajšnje občinstvo zdita zanimiva. In to tako zelo, da je Ljubljano med prvimi uvrstil na seznam 24 koncertov v sklopu evropske turneje.

»Bolj me privlačijo intimni koncerti in nastopi. Če živiš od glasbe, je seveda še kako pomembno število obiskovalcev, a na intimnejših nastopih lažje vzpostaviš vez z njimi. Ali pa je stik bolj neposreden. Všeč mi je, če je malce bolj po domače. Tako je bilo v Ljubljani, ko sem prejšnjikrat nastopil, in zato sem si koncert zapomnil.« Iz radovednosti je poizkusil malce govoriti slovensko, a hitro odnehal, saj da je slovenščina pretežka.
 

Čevlji na pragu

Zaradi bolj domačega vzdušja pogosto nastopi bos. Tudi v Ljubljani je bil brez čevljev. Gre za kaprico? Reklamni trik? Ali zgolj naključje? Slednje zagotovo ne. »Na koncert gledam, kot da sem prišel k nekomu na obisk domov. Ko koga obiščeš, se praviloma sezuješ in greš v stanovanje v copatih ali bos, ne hodiš v čevljih. Zato tako ravnam na koncertih.«

Morda pa je to tudi posledica tega, da je odraščal na pariških ulicah, tudi kot brezdomec, kjer je okusil življenje v vseh oblikah, skupek vseh izkušenj pa je vsekakor sooblikoval njegov slog in dodal k njegovi karizmi.
Mnogi ga primerjajo z genijem, on pa se vidi kot ekspresionist, ki stremi k temu, da je svoj. In nima vzornikov, vsaj glasbenih ne.

»Pojem tisto, kar mi je všeč in kar čutim. Vzornike sicer imam, a ne v glasbenem svetu. Sicer zelo rad poslušam klasiko, v umetnosti na splošno pa ne bi izpostavljal glasbe, ampak druga področja.« Pogosto ga označujejo kot mešanico Edith Piaf, Raya Charlesa in Nine Simone. »Ni človeka, ki se ob tovrstni primerjavi ne bi čutil počaščenega, saj gre za ikone. Vseeno pa ostajam jaz, torej originalen.«

Čeprav z glasbo služi, nanjo ne gleda kot na službo. »Svojega dela ne jemljem kot klasične službe, prej kot neki riziko, da delaš, kar in kot želiš. Lahko pa rečem, da imam srečo, da lahko delam, kar delam. To je najpomembnejše.« Glasba kot poklic mu je nedvomno pisana na kožo. Dela jo tako, kot živi.

»Rodil sem se v Angliji, odraščal v Franciji, živim v Ameriki. Različna okolja in kulture odsevajo v človekovi miselnosti in tudi v ustvarjanju glasbe. Pa tudi v življenju na splošno. Mislim, da sem bil rojen za življenje popotnika. Že nekaj časa bivam v Ameriki, že zaradi glasbe veliko potujem, ni pa izključeno, da ne bom spet živel kje drugje.«
 

Ekstremist morda, perfekcionist zagotovo

Politika ga ne zanima. »Zame so bolj dobrodelne in humanitarne stvari. Če živiš na več koncih sveta, vidiš različne kulture, začneš gledati drugače. Učiš se, zoriš. Vsaka kultura je svoja, drugačna, govori svoj jezik. Zanima me tudi vaša. Slovenija je pomembna zame, za mojo umetnost in glasbo. Cenim, da ljudje pridejo na koncert.«

Ukvarja se z različnimi stvarmi. A čeprav mu je od vseh najbližje poezija, avtobiografske skladbe še ni napisal, je pa izdal avtobiografsko knjigo. »V bistvu dam v vsako skladbo vsaj delček sebe, a avtobiografske skladbe v celoti še nimam.«

Doživel je že marsikaj, sploh v letih, ko se je še prebijal. Doživel je vzpone in padce, lepe in manj prijetne stvari. Zaradi tega o življenju in umetnosti meni, da sta vedno kot pol prazen kozarec. »Zato, da ne obstaneš in se ne ustaviš. Pred teboj so vselej novi izzivi, kar te žene naprej.«

Tudi nenavadnih stvari ni manjkalo. Nekoč, ko je še iskal prostor pod soncem, ni imel avtomobila, nastop pa je bil 45 kilometrov proč. Poskusil je avtoštop, a brez sreče. Zato je prepešačil 45 kilometrov in si pridelal krvave žulje. Ob neki drugi priliki si je tik pred odhodom na oder po nesreči odrezal prst, a je kljub temu izpeljal koncert do konca. Podobnih stvari je še nekaj, zato se vsili misel, da je ekstremist. »Ne vem. Ni pa dvoma, da sem perfekcionist. Zagotovo imam tudi frustracije, ker tudi perfekcionizem ni nikoli popoln, vselej je lahko še boljše.«


Menda noben njegov nastop ni enak drugemu. Veliko prostora pusti improvizaciji, ta pa je odvisna od počutja, vzdušja, energije med njim in poslušalci. Univerzalnih pravil zanj ni. »Občinstvu moraš vsakič dati nekaj osebnega, ker si to zasluži in ker od občinstva živiš. To pa nikoli ne more biti vsakokrat isto.«