Največje skrivnosti kočevskega gozda (FOTO)

Le deset odstotkov kočevske pokrajine se še sveti. Mogočni gozdovi, no, redko poseljene zaselke in vasi zadnja leta bolj kot kdaj prej napada grmičevje oziroma drugo rastlinje, so največjo slovensko občino skoraj v celoti oblekli v neprebojni zeleni plašč iglavcev in listavcev. Pod njegovo toplo odejo se množijo skoraj vse živalske vrste alpskega in dinarskega sveta, tudi velike zveri.

Kočevska je poraščena pokrajina.

Več kot devetdesetodstotna poraščenost občine je zasluga vseh prejšnjih veljakov na Kočevskem, predvsem knezov Auersperg kot tudi povojnih razmer, ko so brigade sicer sekale v teh gozdovih. Ohranili so se, ker je bil večji del območja zaprt, pa še precej smo bili oddaljeni od glavnih komunikacij. Še večja prizadevanja, da se Kočevska ohrani kot mogočen naravni rezervat, so bila spisana z evropsko naravovarstveno uredbo Natura 2000.      

Antonova jama

Učno snov o poznavanju Kočevske, njeni naravni zgodovini, pa tudi izkušnje pri vodenju mladine in odraslih po nedrjih tamkajšnji prostranstev, mimo skrivnostnih debel in žuborečih studencev, zna še vedno profesorsko najbolj izpiliti upokojeni gozdar Anton Prelesnik. Zaklad, ki ga je zlagal v nahrbtnik življenjskih modrosti, je ujet v dokumentarni film Skrivnost kočevskega gozda, pred kratkim premierno prikazan v dvorani Kulturnega centra Kočevje.

Anton Prelesnik je izjemen poznavalec kočevske flore in favne, njene zgodovine, posebnosti.

V njem odstre veliko več kot že udomačeni pridih prvinske narave v ohranjenem mogočnem rezervatu, dotika se tudi ljudi in usod, ki so jih v dveh stoletjih pisale krute zgodbe v tihoti božjega raja. V spomin prikliče nekoč znamenito roško žago, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih …

»Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let,« je zapisala režiserka mag. Alma Lapajne. »Če snovalci filma ne bi vedeli, kaj pravzaprav hočejo, ne bi nastalo to, kar je. Povedali so vse, kar se mi je zdelo bistveno. Še posebno cenim, da so bile upoštevane nekatere moje osebne stvari,« je z izdelkom kakopak zadovoljen Prelesnik, ki mu je (kočevski) gozd sicer vse. In mu je treba zaradi tega dobronamerno prisluhniti tudi takrat, ko pove, da v smeri Roga ne boš nikogar srečal, čeprav na Kočevskem venomer kot dodano vrednost poudarjamo neokrnjeno naravo in divjino.

Do Fridrihštajna in vrh Stojne (domača) človeška noga še stopi, dlje pa skoraj ne. »So ideje, a veliko se ne premakne. Mi smo denimo svojčas postavili pregledno Roško gozdno učno pot, ki je veliko premalo obiskana. Z vodnikom, njegova vloga je žal spregledana, bi zagotovo privabili več organiziranih skupin in posameznikov za večdnevno potepanje po gozdnih samotah,« ne dvomi Prelesnik.

Na tej poti mimo roških brezen in ličnih gozdnih koč je umeščena tudi Prelesnikova koliševka, podorna jama, pragozdni ostanek in enkratna naravna dediščina. Ime je seveda dobila po gozdarju Antonu, ki je prvi opozoril raziskovalce na to posebnost. Tod sneg obleži vse do konca maja, čeprav je dno na 480 metrov nadmorske višine in je le dvajset metrov višje kot nadmorska višina Kočevja.

Ob postanku je čas za sprostitev in premislek.

Na dnu koliševke namesto jelovo-bukovega gozda raste mraziščni smrekov gozd in celo grmišče velelistne vrbe. »V koliševki so našteli deset drevesnih in grmovnih vrst, 117 vrst gob, tudi tri nove na območju Balkana, 93 vrst lišajev, 90 vrst mahov, 13 vrst praprotnic in 95 vrst cvetnic. Gre torej za botanični vrt, po katerem ne hodimo. Smo torej v pragozdu, ki je gozd, kjer še nikoli ni pela sekira. Pragozd je najdebelejša koža življenju na našem planetu. Takih, prvobitnih gozdov je malo. Le dober ducat, skupaj 540 hektarjev, pragozdnih ostankov je ohranjenih v Sloveniji.

Na Kočevskem je umni gozdar dr. Leopold Hufnagel že več kot pred 100 leti, med prvimi v Evropi in sredi nepreglednih Auerspergovih gozdov, zavaroval nekaj predelov kot pragozd. Kočevski gozdarji so ohranili dragoceno kulturno naravo, šest pragozdov s površino 217 hektarjev.

Jelka velikanka

Na Rogu je še posebno zanimiv in raziskan pragozd Rajhenavski Rog. Druga dva pragozda sta Krokar nad Borovcem in Strmec pri Gotenici. Prav posebno vlogo imajo v pragozdu odmrla drevesa. V počasnih razpadajočih deblih nastaja nov mikrokozmos, dom in bogato obložena miza neštetim mikroorganizmom, glivam, pticam, v tem pragozdu jih je več kot 30 vrst, ki so pomemben del ekosistema. Odmrla jelka postane še bolj živa, kot je bila takrat, ko je bila še zeleno drevo.

Tod se gozd razvija brez vpliva človeka, ob zakonitostih narave, njeno glavno gibalo je svetloba. V njen objem, da bi dosegla zgornji položaj, položaj zmagovalca, vsa hitijo k vrhu. Takšno držo kaže drevesni orjak, naj jelka oziroma kraljica Roga. Je ena največjih jelk v Sloveniji. Pred njo je tabla s podatki. Ima 156 centimetrov v premeru. V višino meri več kot 51 metrov in ima več kot 400 kubičnih metrov lesa. Stara naj bi bila okoli 300 let, vendar je gozdarji niso hoteli poškodovati z vrtanjem, da bi ugotovili točno starost. Ker je kot mlado drevo sto in več let čakalo v senci, je mogoče, da je staro okoli 500 let.