Tisto: Drugo poglavje
Namesto klovnov strašijo pijani Dedki Mrazi
Po zaslugi klovna Pennywisa iz filma Tisto je v ZDA v porastu strah pred klovni. Pri nas pa ni odveč previdnost pred Božički in Dedki Mrazi, ki pod brado in kučmo zakrijejo svoj pravi obraz.
Odpri galerijo
Tisto: Drugo poglavje It: Chapter Two FOTO: Blitz Film
Ljubiteljem strašljivega klovna Pennywisa ni bilo treba čakati sedemindvajset let tako kot članom Kluba zgub v filmu, da jih bo spet prestrašil. Po finančno najdonosnejši grozljivki vseh časov Tisto iz leta 2017 sta bili dve leti dovolj za nadaljevanje Tisto: Drugo poglavje, ki je te dni začela strašiti po kinematografih. Bill Skarsgård v klovnovi opravi bo znova dvigoval kocine, a Pennywise je s strašljivo podobo svoje opravil že leta 1990, ko ga je v istoimenski miniseriji ikonično upodobil Tim Curry. Takrat so v ZDA opazili skokovito rast klovnofobije oziroma kurlofobije, torej strahu pred klovni. Kako je s tem pri nas, smo vprašali klovna Aleksandra oziroma Davida Dolamiča.
Čeprav se Dolamič s klovnado ukvarja že desetletje, ni naletel na prav veliko ljudi, ki bi jih mučila klovnofobija. »Tudi če se kakšen triletnik ustraši, to še ne pomeni strahu pred klovni, ampak gre le za običajen strah pred neznanim,« pravi. Verjetno ga tudi starši tistih otrok, ki bi se lahko bali klovnov, ne najamejo. Takoj opozori na razliko med tipičnimi ameriškimi klovni in tistimi pri nas: »Pri nas imamo drugačno tradicijo klovnov, kot jih poznamo iz ameriških filmov in kot sta klovn Bozo in tisti iz McDonaldsa. Tam so močno naličeni in imajo izrazito poudarjeno obrazno masko in pisane lasulje, tako da se jih lahko otroci tudi ustrašijo. Moja oprava je v primerjavi z njimi minimalistična, včasih imam na sebi ne kaj dosti več kot rdeč nosek. Otroci pred sabo nimajo močno popačenega lika in ga tako laže sprejmejo. Trudim se podirati stereotip klovna, tistega z monociklom, hupo in prevelikimi čevlji.« Seveda tudi nima nikakršnega namena, da bi otroke strašil, ampak zgolj razvedril in razveselil.
To pa ne pomeni, da ne straši rad. A za strašenje se David ne obleče v klovna, temveč se na ulico postavi kot živi kip. »Namen živega kipa je, da mimoidoče s premikom ali nenadnim gibom preseneti in s tem prestraši. Seveda pa gre le za hipni strah, sledita olajšanje in sproščajoč smeh.« Tako gre na koncu spet le za zabavo.
Klovni pri nas niso ravno na vsakem koraku, zato pa se lahko konec leta izgubimo v množici Božičkov in Dedkov Mrazov. In to sta lika, s katerima je pri nas največji križ, opaža Dolamič. Kot Božiček je na lastni koži občutil nesramnost ljudi: »Zgodilo se je, da sem bil tarča zbadljivk in opazk, ko so imeli v trgovskem centru akcijo 'prehitite Božička' ali nekaj podobnega. V Božičkovi opravi sem moral po centru hoditi gor in dol že novembra, to pa je razburilo marsikaterega obiskovalca in seveda so ves gnev stresli name. Pred mano je to počel že neki študent, a pritiska ni zdržal, zato so poklicali mene. Ni bilo lahko, vendar sem delo profesionalno izpeljal do konca.«
Najbolj pa ga je pretresla zgodba, ko ga je neko podjetje najelo, da bi kot Dedek Mraz razdelil otrokom darila. »Presenetilo me je, da so me najprej opozorili, naj bom trezen in obziren, meni se je to zdelo samoumevno. A zgodi se, da v podjetjih uberejo bližnjico in v Dedka Mraza oblečejo katerega od zaposlenih, ki tega ni vajen. Za hrabrost spije dva deci, nato pa mu pod masko popustijo zavore, ker dobi občutek, da je neprepoznaven, neviden. Slišal sem celo zgodbe o otipavanju mamic in opazkah, kot je 'Sedi na mojo tretjo nogo'«. Nezaslišano!
Čeprav se Dolamič s klovnado ukvarja že desetletje, ni naletel na prav veliko ljudi, ki bi jih mučila klovnofobija. »Tudi če se kakšen triletnik ustraši, to še ne pomeni strahu pred klovni, ampak gre le za običajen strah pred neznanim,« pravi. Verjetno ga tudi starši tistih otrok, ki bi se lahko bali klovnov, ne najamejo. Takoj opozori na razliko med tipičnimi ameriškimi klovni in tistimi pri nas: »Pri nas imamo drugačno tradicijo klovnov, kot jih poznamo iz ameriških filmov in kot sta klovn Bozo in tisti iz McDonaldsa. Tam so močno naličeni in imajo izrazito poudarjeno obrazno masko in pisane lasulje, tako da se jih lahko otroci tudi ustrašijo. Moja oprava je v primerjavi z njimi minimalistična, včasih imam na sebi ne kaj dosti več kot rdeč nosek. Otroci pred sabo nimajo močno popačenega lika in ga tako laže sprejmejo. Trudim se podirati stereotip klovna, tistega z monociklom, hupo in prevelikimi čevlji.« Seveda tudi nima nikakršnega namena, da bi otroke strašil, ampak zgolj razvedril in razveselil.
To pa ne pomeni, da ne straši rad. A za strašenje se David ne obleče v klovna, temveč se na ulico postavi kot živi kip. »Namen živega kipa je, da mimoidoče s premikom ali nenadnim gibom preseneti in s tem prestraši. Seveda pa gre le za hipni strah, sledita olajšanje in sproščajoč smeh.« Tako gre na koncu spet le za zabavo.
Pri nas je križ z Božički in Dedki Mrazi
Klovni pri nas niso ravno na vsakem koraku, zato pa se lahko konec leta izgubimo v množici Božičkov in Dedkov Mrazov. In to sta lika, s katerima je pri nas največji križ, opaža Dolamič. Kot Božiček je na lastni koži občutil nesramnost ljudi: »Zgodilo se je, da sem bil tarča zbadljivk in opazk, ko so imeli v trgovskem centru akcijo 'prehitite Božička' ali nekaj podobnega. V Božičkovi opravi sem moral po centru hoditi gor in dol že novembra, to pa je razburilo marsikaterega obiskovalca in seveda so ves gnev stresli name. Pred mano je to počel že neki študent, a pritiska ni zdržal, zato so poklicali mene. Ni bilo lahko, vendar sem delo profesionalno izpeljal do konca.«
Najbolj pa ga je pretresla zgodba, ko ga je neko podjetje najelo, da bi kot Dedek Mraz razdelil otrokom darila. »Presenetilo me je, da so me najprej opozorili, naj bom trezen in obziren, meni se je to zdelo samoumevno. A zgodi se, da v podjetjih uberejo bližnjico in v Dedka Mraza oblečejo katerega od zaposlenih, ki tega ni vajen. Za hrabrost spije dva deci, nato pa mu pod masko popustijo zavore, ker dobi občutek, da je neprepoznaven, neviden. Slišal sem celo zgodbe o otipavanju mamic in opazkah, kot je 'Sedi na mojo tretjo nogo'«. Nezaslišano!
