Napoleon se je zaljubil v hčer idrijskega rudarja

Napoleon Bonaparte je na prelomu v 19. stoletje zaznamoval tudi slovenske kraje, tako z bitkami proti avstrijskemu cesarstvu kot vojsko, v katero so bili rekrutirani slovenski naborniki. Ter seveda z ustanovitvijo Ilirskih provinc. O tem obdobju so se spletli tudi miti, ki pa sta jih razblinila zgodovinar dr. Janez Šumrada (tudi nekdanji slovenski veleposlanik v Franciji) in doc. dr. Luka Vidmar, višji znanstveni sodelavec z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede.

Šumrada pritrjuje, da se je Napoleon, ki mu je veliki Ridley Scott namenil nov filmski spektakel, leta 1797 mudil v naših krajih. Tistega leta je zmagovita, tako imenovana italijanska armada pod njegovim vrhovnim poveljstvom v vrsti vojaških zmag skozi severno Italijo prečkala Posočje in Napoleon se je ustavil v Gorici, kjer je poskušal narediti načrt, kako pregnati Avstrijce.

Napoleonu se klanjamo tudi s spomenikom v prestolnici. FOTO: Roman Šipić

Del vojske pod vodstvom Jeana Bernardotta, njegovega poznejšega maršala in švedskega kralja, ustanovitelja dinastije, ki Švedski vlada še danes, je šel do Ljubljane in naprej čez Trojane, glavnino vojakov pa je vodil Napoleon navzgor po Soški dolini. Čeprav je Napoleon v zgodovinopisju ena najbolj natančno popisanih osebnosti, pa namen nekaj dni pohoda do Koroške ni pojasnjen. Na poti, o kateri je Fedja Klavora napisal knjigo Bonaparte ob Soči, je prespal v Kobaridu, svojega poznejšega glavnega guvernerja Ilirskih provinc Augusta de Marmonta pa je v spremstvu poslal v Idrijo, da bil zaplenili vse živo srebro v skladiščih, ga na borzi v Amsterdamu prodali po najvišji ceni in si razdelili dobiček.

Krausova je rodila sina

Ko je v Leobnu, severno od Gradca, zaprosil za premirje, se je vračal v Italijo in se ustavil v Ljubljani. Prespal je v Škofijskem dvorcu, na kar spominja plošča ob vhodu z datumom: 28. IV. 1797. Z okna se je pokazal radovednežem, Valentin Vodnik pa je v Lublanskih novicah o tem objavil članek. Pri zgodbi o Napoleonu sta pomembna tudi zadnja člana velike kranjsko-goriške plemiške družine slovenskega rodu Cobenzl (Kobencelj).

Ludvik Kobencelj se je z Napoleonom 1797. pogajal o miru in za Avstrijo dosegel lepe uspehe. Ko je Napoleon drugič zasedel Dunaj leta 1809 in se v jugozahodnem delu avstrijske monarhije odločil oblikovati Ilirske province, je poklical k sebi Ludvikovega bratranca, Filipa Kobenclja. Za nekaj ur sta se zaprla v dvorec Schönbrunn in se intenzivno pogovarjala o tem ozemlju. Po odhodu Kobenclja je Napoleon lastnoročno traktiral dekret o ustanovitvi Ilirskih provinc. Kot pripoveduje Jernej Kopitar v pismu Žigi Zoisu, je Kobencelj izjemno pomembno vplival na Napoleonovo odločitev o ustanovitvi Ilirije.

Pri nas je pustil številne mostove. FOTO: Blaž Močnik

Znanstvo z Evo Lucijo Cecilijo Viktorijo Emilijo Kraus ni iz 1797., takrat je bila namreč komaj 12-letno dekle iz Idrije, hči rudarja Krausa. Dokaj mlada je odšla iz Idrije s tedanjim idrijskim rudniškim blagajnikom, ki so ga prestavili na Dunaj v avstrijsko dvorno komoro oziroma finančno upravo. Napoleon jo je uzrl leta 1805, ko je prvič okupiral to mesto. Šef njegove strežbe je zapisal, da je bila Emilija najlepša ženska, kar jih je sam kdaj videl, padla je v oči tudi njegovemu gospodarju, ki je jezdil mimo množic in navezal stik z njo. Večina zgodb, ki o njej krožijo v slovenski javnosti, je romantiziranih. Takih prijateljic je imel veliko, zanje je tudi poskrbel, zlasti za tiste, ki so z njim zanosile. Emilija je bila ena od njih; rodila je sina, dečka so takoj dali v posvojitev dunajski meščanski družini brez otrok.

Po antičnih Ilirih

Napoleon je ocenil strateško pomembnost slovenskega ozemlja, zato so bili ključni cilji ustanovitve Ilirskih provinc po besedah Šumrade odrezati avstrijsko cesarstvo od morja, preprečiti stike z Angleži, ki so v tistem času pomorsko obvladovali Jadran, nadzorovati zunanjo trgovino. Ta tamponska cona je bila pomembna tudi za zaščito Italije, ki je bila pod Napoleonovim cesarstvom, bil je tudi italijanski kralj. Korespondenca z njegovim starejšim bratom Jožefom, neapeljskim kraljem in poznejšim španskim, razkriva stalno skrb, kako zaščititi italijansko nižino pred morebitnimi vojaškimi vdori Avstrijcev.

Po Vidmarjevih besedah je Napoleon novo francosko satelitsko državo imenoval po antičnih Ilirih. Za Francoze to ime ni imelo etničnega pomena, saj sprva večinoma niti niso dobro poznali jezikovne in etnične sestave tukajšnjega prebivalstva. »Kljub temu je francosko poimenovanje spodbudilo pravo vrenje med tukajšnjimi intelektualci. Dubrovniški jezikoslovec Appendini je vztrajal pri prepričanju, da so južni Slovani dejanski nasledniki antičnih Ilirov in da je dubrovniško narečje pravzaprav nekdanji ilirski jezik, ki bi moral biti v uporabi na celotnem ozemlju Ilirskih provinc, Zoisov krog pa je vztrajal pri ločevanju slovenščine in hrvaščine in je skušal ilirizem utemeljiti na znanstveni, jezikoslovni podlagi,« je poudaril.

Iz tega časa se po besedah Janeza Šumrade ni ohranilo dosti. Vso sodobno zakonodajo, ki jo je francoska oblast v Iliriji vzpostavila, je restavrirana avstrijska oblast odstavila. V tem obdobju so bili napisani učbeniki v slovenščini za vse predmete osnovne in nižje srednje šole, po njih so se Slovenci učili vse do leta 1848. Toda kljub vsemu francoska nadoblast ni ukinila fevdalizma. Zaradi tega se je po letu 1818 začela serija velikih kmečkih uporov pri nas, ki so trajali do konca francoske nadvlade leta 1821. Zadnji glavni guverner Joseph Fouché je tako po padcu Ilirije v pismu očital cesarju, da je bila to ključna politična napaka, zaradi katere Francozi nikoli niso mogli pridobiti množic Slovencev na svojo stran.

Sicer pa je bil za to obdobje značilen znaten gospodarski zastoj. Celinska zapora, ki je preprečevala stike z Angleži, ki so v tem času popolnoma obvladovali Jadransko morje, je prekinila tradicionalne gospodarske stike prek Jadrana in z Italijo, to pa je občutilo tudi slovensko prebivalstvo, ki se je ukvarjalo s furmanstvom pa trgovanjem na Reki in Trstu. Luka Vidmar dodaja, da si denimo gospodarski imperij Žige Zoisa, ki je živel od prodaje domačih železarskih izdelkov skozi Trst na tuja tržišča, od teh udarcev ni nikoli povsem opomogel.

Reka, polna trupel

Napoleonovo polkovno naborno območje so bile tudi Kranjska, Goriška, zahodna Koroška in del Istre, v Ilirskem polku pa so Slovenci zavzemali položaje podoficirjev in celo oficirjev, a večina slovenskih vojakov je padla na ruski fronti. Glavni nabornik za Ilirski polk je bil Lahajnar, najverjetneje iz okolice Tolmina, zanj je znano, da je padel na reki Berezina, ki je bila tako polna trupel, da so preživeli vojaki med prečkanjem hodili po njih.

Po besedah Šumrade Slovenci o Napoleonu pogosto zmotno mislimo, da je postavil slovenščino za učni jezik v osnovnih in nižjih srednjih šolah. »To je bil ukrep njegovega nekdanjega agitanta, ki je postal glavni guverner Ilirskih provinc, maršala Augusta de Marmonta, ki je bil v stiku s slovenskim in hrvaškim intelektualnim krogom. Ko so v Parizu to izvedeli in je bil Marmont odpoklican s sedeža glavnega guvernerja, je osrednja oblast ukrep ukinila, uveljavljen je bil samo eno šolsko leto,« je poudaril. Napoleon je bil po njegovih besedah grobar tega ukrepa. Na ljubljanskem Viču smo imeli park, poimenovan po Marmontu, ki se zdaj imenuje po italijanskem dirigentu Arturu Toscaniniju, pa tudi ulico.