Našli izgubljeni dragulj brazilske kinematografije

Dokumentarni film Amazonka, največja reka na svetu iz leta 1918, ki velja za filmsko klasiko in sveti gral brazilskega nemega filma, so po skoraj sto letih, odkar so ga pogrešili, našli v češkem filmskem arhivu. Njegovo identiteto so potrdili strokovnjaki iz Italije in Brazilije, poroča britanski Guardian. »To je pravzaprav čudež. Niti najmanjšega upanja nismo imeli, da se bo ta film nekoč spet pojavil,« je dejal brazilski filmski strokovnjak Savio Stoco, ki je potrdil odkritje.

Mojstrovina

Amazonas, Maior Rio do Mundo (Amazonka, največja reka na svetu) je posnel na Portugalskem rojeni brazilski režiser Silvino Santos, ki velja za enega glavnih brazilskih filmskih ustvarjalcev z začetka 20. stoletja. V zgodovino se je vpisal predvsem z dokumentarcem iz leta 1922 No Pais das Amazonas (V deželi Amazonke).

Amazonka, največja reka na svetu velja za pravi dragulj brazilske kinematografije zaradi dolžine, teme in kakovosti kompozicije. Film prikazuje fascinantne posnetke amazonskega pragozda in njegovih prebivalcev, med katerimi so tudi prvi znani filmski posnetki staroselskega ljudstva Witoto. »Celovečerni film različne dimenzije dokumentarnega žanra združuje v zelo prijetno pripoved za gledalca,« je pojasnil Savio Stoco, profesor vizualnih umetnosti na Zvezni univerzi Para v brazilskem Belemu.

Ukradeni in izginuli

Film so tri leta snemali v perujskem in brazilskem delu Amazonke, izginil pa je kmalu zatem, ko so ga posneli, in še preden so ga predvajali v Braziliji, zaradi česar je bankrotirala produkcijska hiša iz Manausa. Negativ je ukradel Santosov sodelavec Propersio de Melo Saraiva, ki se je pogajal o mednarodni prodaji dokumentarca. Predstavljal se je kot njegov režiser in s francoskim filmskim studiem Gaumont podpisal dogovor o distribuciji filma v Britaniji, kjer so ga preimenovali v Wonders of the Amazon (Čudeži Amazonke). Dokumentarec je nato več let krožil še po Evropi, nakar se je po letu 1931 za njim izgubila vsaka sled.

A kopija filma je preživela v Narodnem filmskem arhivu v Pragi, kjer so ga napačno katalogizirali kot ameriško produkcijo, ki naj bi nastala okoli leta 1925. Na začetku letošnjega leta pa je tamkajšnji kustos podvomil o njegovi etiketi in kopijo filma poslal specialistu za nemo kinematografijo, direktorju festivala nemega filma v italijanskem mestu Pordenone Jayu Weissbergu.

»Že po nekaj sekundah mi je bilo jasno, da ne gre za film iz leta 1925, ampak za še starejšega in da nima zveze z ničimer, kar bi utegnili posneti Američani,« je povedal Weissberg. Njegove domneve je potrdil tudi Stoco, ki je pojasnil, da je film sneman v duhu tistega časa, pri čemer poudarja velikanski gospodarski potencial izkoriščanja amazonskega pragozda, staroselce pa prikazuje kot eksotična bitja in ne pove ničesar o grozotah, s katerimi so se soočali, ko so morali bežati pred rastočo gumarsko industrijo. Kar se v bistvu dogaja še dandanes.

Dokumentarec so prav ta teden predvajali na pordenonskem festivalu nemega filma, načrtujejo pa tudi, da bo film pozneje na ogled tudi na Češkem in v domači Braziliji.