Nekdanji rocker eden najbolj iskanih tenorjev

Večina opernih zvezdnikov nekoč in danes je na operne deske stopila naravnost s študija, ne glede na tip glasu. Niso pa vsi začetki tenorjev, baritonov, basov, sopranistk, mezzosopranistk enaki. Nekateri operni zvezdniki, ki so danes znani po vsem svetu, so si pot na glasbeno sceno utrli malce drugače. Med njimi je perujski tenorist Juan Diego Florez, ki bo danes nastopil na koncertu v sklopu Festivala Ljubljana v Cankarjevem domu.

Eden največjih svetovnih tenorjev sodobnega časa, kot ga označujejo poznavalci, je v operni svet prišel po naključju. Čeprav je tudi njegov oče priljubljeni perujski glasbenik in pop pevec, na opero nikoli ni niti pomislil. »Doma je pravzaprav nismo poslušali, vsaj da bi se spomnil ne,« nam je povedal. Kljub temu je z glasbo povezan že od malega. Zato so tudi njegovi resnejši glasbeni začetki zelo daleč od opernega sveta. Svojo pot je namreč začel kot rocker.

Vaj nima ravno najraje. FOTO: Gregor Hohenberg

Najstarejša zvrst naključje

To sicer glede na glasbo v družini, očetov zgled in Florezovo takratno starost ni bilo nič nevsakdanjega. V vsaki generaciji je veliko fantov, ki bi radi postali rock zvezdniki. »Tudi jaz sem ustanovil rock skupino. Nastopali smo v barih, organizirali svoje koncerte. Kar dobro nam je šlo na lokalni sceni,« se spominja. Kako bi se njegova rockerska pot nadaljevala in kaj oziroma ali bi bilo kaj iz nje, je danes težko reči. Verjetno tudi Florez sam tega ne ve. Sledila je namreč prelomnica. »Potem sem prišel na konservatorij, ker je bilo brezplačno in sem se želel naučiti bolje peti v popu in rocku, ampak tam poučujejo klasično glasbo. Bila je ljubezen na prvi pogled in hotel sem postati tenor,« razloži, kakšno pot je ubralo življenje. Še vedno pa rad prime za kitaro in jo zaigra tudi na koncertih.

Čeprav do konservatorija ni nikoli pokazal zanimanja za opero, njegov prehod v drugačno petje ni prav nekaj nevsakdanjega. Tako kot ni več nevsakdanje, da največ dobrih opernih pevcev ne prihaja več iz Italije. »Iz Južne Amerike že leta prihaja več opernih pevcev, mislim, da zato, ker so naše pesmi podobne operi. So pevsko težke. A prehod iz njih v opero ni nekaj neobičajnega. Sam sem pel popularne latinskoameriške pesmi, nato prešel v špansko opero, zatem v opero,« pravi.

Namesto po ubiranju kitarskih strun danes slovi kot eden najboljših svetovnih tenorjev, znan predvsem po belcantu in romantiki. »Kake velike konkurence v belcanto stilu nisem imel nikoli. Ko sem začenjal, ni bilo veliko tenorjev za denimo Rossinija. Ko so velike operne hiše potrebovale tenorja za Rossinijeve opere, sem bil vedno prva izbira. Imel sem srečo, je pa z leti prišla vrsta rossini tenorjev. In reči moram, da so zelo zelo dobri. To me veseli, ker sem tudi umetniški direktor poletnega Rossinijevega festivala.« Zadnja leta pa se mu zdi, da je pri mladih tenoristih suša. »Noben problem ni najti sopranov, baritonov ali basov. Umetniški direktorji se trenutno srečujejo s problemom najti tenorje.« Za svojega naslednika ga je že kmalu po začetku operne kariere imenoval sam Pavarotti. »To sem prvič prebral nekoč v časopisu. Bil sem počaščen, seveda, ker je bil moj idol, malo pa tudi presenečen, ker imam povsem drugačen glas in repertoar, kot je bil njegov. Danes je moj repertoar podoben, takrat pa ni bil. Zanimivo je, da je vsako leto poleti živel pri nas v Pesaru. Srečevala sva se, skupaj kaj zapela, kosila, prijateljevala. Zanimivo, nikoli mi ni dajal tehničnih pevskih nasvetov, mi je pa povedal, kako moj glas deluje. To mi je prišlo zelo prav, ko sem nastopil v vlogi, s katero je on zaslovel. Pred premiero sem ga poklical in mi je zaželel srečo. Rekel mi je, vse bo odlično, šampion, samo pogumno.«

Čeprav obožuje nastope, nima rad dolgotrajnih vaj. »Trajajo namreč tudi po mesece, kar postane dolgočasno. Rad pojem pred občinstvom, to je nekaj povsem drugega.«